Igra Infinita

In vse se je začelo z I. 
I, kot iskra. 
Iskrica, ki preskoči iz medle misli v utrinek, ki zareže v nebo. 
I, kot ideja. 
Kot intuicija, ki tiho šepeta v jeziku, ki ga ne znaš, a vseeno razumeš. 
I, kot iluzija — nežna, bleščeča, neulovljiva. 
In vendar tvoja. 
Inercija trenutka, ki se noče končati, 
inspiracija, ki vztraja, ko že vsi spijo. 

I, kot intimnost z nevidnim. 
Kot notranji glas, ki vzklije v tišini, 
kot invazija občutij, ki te preplavi brez dovoljenja. 
Kot izolacija, ki rodi najbolj notranjo resnico. 

I je ravna črta, pokončna, stabilna — 
a v njej plešejo vsa vprašanja, vsi začetki, vse iluzije in vse inkarnacije idej. 
In v tem plesu, v tej navidezni preprostosti, 
je I — Infinita.