Jutro Jaz Jazbec Jantar

J prihaja tiho.
Kot jasmina dih v zatišju poletne noči, kot jata misli, ki še niso besede.
Je jutro, ki si še mane oči, in jaz, ki iščem svoj jaz.
J je jezik, ki še ni izrekel ničesar, a že vse čuti.
Je jok in je junaštvo,
je jesen in je jajce — začetek kroga, ki se ne konča.

J skače.
Kot jazbec čez potok, kot jadralec na robu vetra,
kot junakinja v zgodbi, ki si jo izmišljujem sproti.
Je jeklo in je jok,
je jadranje in je jaga za tistim, kar še ni bilo poimenovano.

J v sebi skriva jasnost in jamranje,
jantarno svetlobo med sencami.
Je jaz, ki ni sam,
je jaz, ki si upa.

In v tem skoku — med jokom in jasnino —
J zapiše svojo pot,
ena sama črta s kljukico,
ki me ujame točno tam, kjer že skoraj padem.