List, Luč, Lebdenje 

L je list. 
Tisti, ki pade. In tisti, ki zapiše. 
Je luč, ki ne žari, temveč sveti — mehko, potrpežljivo, skozi zaveso meglice. 
L je lebdenje med stavki, ki jih ne izrečemo. 
Je lagodje in lakota po smislu. 

L ni nikoli glasna. 
Je linija, ki potuje vzdolž misli. 
Je labirint, a z vhodom na vsaki strani. 
Je lepota, ki se ne postavlja pred ogledalo. 

Ko se vse umiri, L ostane. 
Kot legenda, ki kroži brez začetka. 
Kot list, ki je že padel, a šele zdaj opaziš njegovo barvo. 

L te ne potrebuje. 
A ko jo izgovoriš, se nekaj znotraj odzove. 
In to je dovolj.