Pesnik pepela in aforizmov

“Bog ni tukaj, nje tudi ne.
A tišina me opazuje
kot maček z zlobnimi očmi.”

V njegovem svetu je pepelnik črna luknja, smrt pa kavč, v katerega toneš – počasi, z zadnjo cigareto med prsti in brez drame. Njegove pesmi so aforistične vinjete propadanja, ironije in bolečine, ki jih ne zanima odrešitev, temveč natančna diagnoza.

Piše, kot da pije – do dna in brez olepšav. Zloglasno zadržan do svetosti, a ne brez svetlobe; svetlobe, ki prihaja iz samotne iskrenosti in ostrine opažanja. V njegovem jeziku dim ni le metafora – je stanje duha. Vsaka pesem je kot ureznina: boleča, resnična, a zmeraj kirurško natančna.

V rubriki Portreti ga predstavljamo kot pesnika in pisca aforizmov, ki ve, kako iz umazanije vsakdanjosti iztisniti verz – brutalen, včasih skoraj surov, a neizbežno pristen.

Njegovo pero ni tolažba, je rezilo.
In v tem je lepota.