Pesnik pepela in aforizmov
“Bog ni tukaj, nje tudi ne.
A tišina me opazuje
kot maček z zlobnimi očmi.”
V njegovem svetu je pepelnik črna luknja, smrt pa kavč, v katerega toneš – počasi, z zadnjo cigareto med prsti in brez drame. Njegove pesmi so aforistične vinjete propadanja, ironije in bolečine, ki jih ne zanima odrešitev, temveč natančna diagnoza.
Piše, kot da pije – do dna in brez olepšav. Zloglasno zadržan do svetosti, a ne brez svetlobe; svetlobe, ki prihaja iz samotne iskrenosti in ostrine opažanja. V njegovem jeziku dim ni le metafora – je stanje duha. Vsaka pesem je kot ureznina: boleča, resnična, a zmeraj kirurško natančna.
V rubriki Portreti ga predstavljamo kot pesnika in pisca aforizmov, ki ve, kako iz umazanije vsakdanjosti iztisniti verz – brutalen, včasih skoraj surov, a neizbežno pristen.
Njegovo pero ni tolažba, je rezilo.
In v tem je lepota.
🔗 Povezava na Črkologijo
♥
Njegove pesmi v Spletnem času
pepelnik je črna luknja, Hors
pepelnik je črna luknja I. Zadnja cigareta ob 3. zjutraj dim cigarete se zvija kot žalostna plesalka, ki nikoli ni dobila svoje
eksistencialno klatenje Perice pingvina, Hors
eksistencialno klatenje Perice pingvina Perica, pingvin, je stal na kosu ledu z mačkom od včerajšnjih rakcev in ogorkom cigarete, ki jo
