Legenda o soncu in dinozavrih

Nekoč, daleč v času, ko so po Zemlji še hodili dinozavri, sonce ni bilo tako toplo kot danes. Bilo je mlado in sramežljivo in se je večino časa skrivalo za oblaki. Dinozavri so zaradi tega ves čas kihali in si izdelovali dolge šale iz listja praprotij.

A med njimi je živel en poseben dinozaver – majhen, z modro luskinasto kožo in svetlečim grebenom na glavi. Imenoval se je Saurinček. Bil je pogumen in zelo radoveden. Vsak dan se je vzpenjal na najvišji hrib in klical sonce:

»Sonce, zakaj se skrivaš? Poglej, kako lepa je naša Zemlja!«

A sonce se ni odzivalo. Dokler ni nekega dne opazilo, da Saurinček na hribu pleše čisto sam, čeprav piha veter in dežuje. Soncu je postalo toplo pri srcu. Počasi je pomolilo svoj prvi žarek izza oblakov, in ta žarek je nežno oplazil Saurinčkove luske. Te so začele žareti v vseh barvah mavrice.

Odtlej je sonce vsak dan pogledalo ven malo prej in malo bolj pogumno. Dinozavri so bili navdušeni. Njihove praproti so zacvetele, in nihče več ni kihal. Sonce je postalo njihov prijatelj.

A ko so dinozavri sčasoma izginili, se je sonce zaobljubilo, da bo njihov ples in pogum ohranilo v spominu. Zato julija, ko je sonce najmočnejše, na nebu išče sledi Saurinčka in vsakič, ko zasije najbolj svetlo, pravijo, da je tam nekje – med oblaki – še vedno njegov mavrični rep.