Tisti dan si je močno zaželela suhih hrušk, kar tako, med enim opravkom in drugim, ker je bila ravno ob pravem času na mestu, kjer so ljudje vstopali na avtobus za Koper, je vstopila tudi sama. Bil je predvolilni čas in v največjem mestu na Obali so pohiteli z novoletnim okraševanjem, pa si je rekla, da si bo ogledala še to čudo, saj mali izlet nikomur ne škodi. Po socialnih omrežjih je prav takrat potekalo burno čivkanje o zapravljivosti župana in o neverjetno kičasti postavitvi novoletnih lučk, ki naj bi zasenčile celo prestolnico majhne dežele na sončni strani Alp.

Suhe hruške je našla na tržnici, pri nič kaj prijaznem kmetu, morda je bil neprijazen le zaradi tega, ker je hotela malo barantati za ceno, toda za njegovo robatostjo se je najbrž skrivalo trdo življenje istrskih kmetov, kajti, ko je potežkala vrečko, je vedela, da ji je naložil hrušk krepko čez vago. V parku so na zelenici štrlele velikanske živali, ki ko si stopil bližje, imel občutek, da si nervozen liliputanec čakajoč na večerno cirkuško predstavo. Podvizala se je naprej, saj se je bala, da jo bo kakšen turist nehote ujel v svojo kamero, nikakor si ni želela biti del te županske predstave. Lučke so jo vodile do pristanišča.