BREZMEJNO TELO, predstava skozi moje oči 

Ali brezmejna DUŠA? Ker je telo omejeno, ima rok trajanja, je omejeno v času in prostoru. Duša pa ni. Je brezmejna. Ko njeno telo, ki si ga je izbrala presahne, umre, si duša najde nov dom, novo telo, bodisi človeško bodisi živalsko ali pa čisto preprosto rastlinsko. 
To se mi je porodilo ob plesni predstavi v koreografiji Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, v izvedbi plesnega ansambla MN Dance Company in ob vrhunskem duu Silence. Ko se združita gib, zvok, vokal, ni pričakovati nič drugega kot vrhunsko predstavo. Hotela sem si jo ogledati tudi drugi dan, da strnem vtise, da začutim kar najbolj sporočilnost predstave. Ni mi bilo dano. Narava je naredila svoje. Še en dokaz več, da je ona vsemogočna, da je naš dom tisti, ki bo poskrbel za ravnovesje. Ne človek in ne vsa tehnologija, ki smo ji priča v zadnjih desetletjih. 

Menim, da je sporočilo BREZMEJNEGA TELESA prav to. Človek obrača, BOG obrne. Pa razumi to besedo BOG, kot hočeš. Človek misli, da ima vpliv, ja ima ga, a vse je odvisno od namena, namere. Če je namera slaba, se ta vpliv sprevrže v katastrofe, vremenske ujme, potrese, poplave, tudi požar, če hočeš. S Polonco in pod Jasmina Bremec vodstvom zavzameva strateški položaj. Medve s Polonco, vizavi Nastje in Michala. Tako rekoč iz oči v oči s plesnim ansamblom, ki nemo stremi v publiko, kot kipi so, kot roboti, kot da le čakajo, kdaj jih bo nekaj v življenje obudilo, h gibanju, k plesu. Ali NEKDO! 

»Skenirajte kodo v telefon!« grozljiv poziv občinstvu, meni. Tudi Polonci. Potem pa še scena, dve dlani s prsti, obrnjenimi navzdol. Polonca meni: »Zarja, vidiš to, obrneš navzgor in dobiš … le kaj?« Verjetno sva edini, ki sva opazili F**k off. 

»Robotki« (beri vodeni plesalci) začnejo svoj ples. Opazuje jih kamera, ki beleži vsak njihov gib, tudi besede beleži, besede dua Silence. Skratka popoln nadzor. Nad gibanjem, nad vokalom, nad vsem. Tudi nad nami. Simbolna slika, simbolna oprava na kolesih, z masko čez obraz. Kamera, tehnologija sodobnega sveta. 
Nadzorovan ples teles, ki se upirajo, z vsem srcem se upirajo tehnologiji, nočejo biti vodeni, nočejo biti zaprti v kletke laži, manipulacije, lažnega sprenevedanja, navidezne prijaznosti. Ker vse to zavaja. Pelje v smer … le kakšno? Vprašaj se. Morda ti je predstava odprla oči. Če pa ne, pa ti le ON lahko pomaga spregledati in slišati. A je najlažje ne videti in ne slišati. Le nemo opazovati in čakati ter komentirati iz cone udobja, češ – NIČ SE NE DA SPREMENITI. Itak se da: spremeni sebe in svet se bo spremenil. Tako enostavno to gre. 

Ples navdušuje, ples in glasba sta zdravili za ranjeno telo, za ranjene duše. In to nam vedno znova dokazujeta Nastja in Michal, v sodelovanju z mednarodnim ansamblom, s TIŠINO dua Silence. Ki odmeva, ki sporoča. 

Scena je mogočna, sonce zahaja, za oblake zaide, zariše se lepa večerna zarja, tisoč luči v dolini, zvezdnato nebo, vročina, ki se naslednji dan prelevi v burjo, ki odpihne predstavo, in v dež, ki odplakne predstavo v nedeljo. Pa ogenj, ki je pred dvema letoma uničeval Kras, pregnal srne, zajce, ptice, ježke, metulje. Vse živo je pregnal in rušil pred sabo, borovce, ruj … VSE. 

In ni slučaj, da se je BREZMEJNO TELO zgodilo prav na Krasu, kjer je vedno KRASno. Kjer ruj žari, kjer borovci pojejo svojo pesem, kjer se je rodil Srečko Kosovel, mistik, in meni najboljši slovenski pesnik. Genij, ki je videl, kam svet pluje. VIZIONAR. Evropa umira …
Kam pluje človeštvo, kam gre človek. V prepad, v propad. Zadnji čas je, da se zbudiš, dragi človeček. Drago človeštvo, dvigni se v zavesti, obrni svoj pogled navzgor, odrini se od dna groze, zaslepljenosti, sovraštva, zla, vojn, lakote in se vzpni v nebo. Mimo tehnologije, mimo robotike (grozljiva scena s psom robotom na koncu) … s Polonco se spogledava, zmrazi naju kljub peklensko vročemu večeru, kljub ognju in plezalcu na vrvi, ki se rešuje iz pekla (od zgoraj navzdol skozi ogenj) … reši se, kdor se more! 

Vrhunska predstava, v vrhunskem okolju, pred kamnitim pomnikom MIRU na Cerju. S prekrasnimi razgledi do morja, na zasnežene Alpe in Dolomite, v Vipavsko dolino vse do Nanosa, na Trnovski gozd … 
Hvala vam za doživetje, ki meji na BREZMEJNOST, BREZČASNOST, BREZPROSTORJE … ODLIČNI STE bili! In še boste! Vem, da boste! 

Naj živi življenje!