Naše drugo srečanje skupine Čopinel je bilo že pravo ustvarjalno doživetje – delavnica, v kateri smo prvič vstopile v svet akvarela. Tokrat ni bilo več le pogovorov o materialih in načrtih, ampak voda, papir in barva – tisti čarobni trije elementi, ki skupaj ustvarijo nekaj neponovljivega.

Začele smo z uvodnim pogovorom, v katerem sem predstavila orodja, ki jih bomo uporabljale vse leto. Pojasnila sem, zakaj je akvarelni papir nekaj povsem drugega kot navaden risalni papir – kako njegova struktura vpija vodo, kako preprečuje vihanje in kako pomembna je teža papirja, vsaj 200 do 300 g/m². Govorile smo o barvah, ki se tudi po sušenju znova “prebudijo” z vodo, zato akvarel ničesar ne zavrže – le čaka, da ga spet oživimo.

Čopiči so poželi največ zanimanja. Pokazala sem okrogle za nežne prehode in detajle, ploščate za ozadja in večje poteze ter tanke za poudarke, robove in peclje. Ob tem sem poudarila razliko med akrilom in akvarelom – akril je neprozoren, plasten in hitrejši, akvarel pa prosojen, igriv in nepredvidljiv. Tam, kjer akril gradi sloje, akvarel dopušča svetlobi, da proseva skozi papir. Prav v tej nepredvidljivosti je njegova lepota, pa tudi izziv.

V drugem delu sem izvedla demonstracijo osnovnih tehnik. Najprej smo preizkusile razliko med “mokro na suho”, kjer linije ostajajo jasne in oblike ostre, ter “mokro na mokro”, kjer barve stečejo, robovi izginejo in nastanejo mehki, sanjavi prehodi. Na majhnem A5 formatu sem pokazala, kako iz nežne rumene plasti postopno zgradimo jabolko, dodajamo rdeče in zelene tone ter na koncu poudarimo sence – vse od svetlega proti temnemu, saj pri akvarelu svetloba prihaja iz samega papirja.

Ko je sledila praktična vaja, je učilnica zaživela. Vsaka je narisala svoje jabolko – najprej s svinčnikom, nato z zelo razredčeno rumeno osnovo. Kmalu so se pojavili prvi prelivni odtenki rdeče in zelene, potem sence v hladnih modrikastih tonih, na koncu še drobni detajli s tankim čopičem. Vzdušje je bilo mirno, a polno pričakovanj. Na mizah so se sušila jabolka – vsako drugačno, vsako s svojim značajem.

Ob zaključku smo se pogovorile o razlikah med akrilom in akvarelom v praksi. Članice so ugotovile, da pri akvarelu svetlobe ne dodajamo, temveč jo ohranjamo – pustimo, da beli papir diha. Pogovarjale smo se tudi o tem, da so “napake” v akvarelu pogosto čudovita presenečenja: kapljica ali razlitje lahko postane najbolj živ del slike.

Srečanje smo sklenile z nasmehom in novim izzivom: naslednjič bomo slikali jabolko po opazovanju – vsaka bo prinesla svoje, resnično jabolko. Veselim se, da bomo barve, ki smo jih zdaj občutile v vodi, kmalu povezale z opazovanjem svetlobe in resničnih odtenkov narave. 

Če bo čas dopuščal bomo začele s slikanjem tihožitja – jabolka v posodi.