Kako pisati, ubesediti grozote, zločin in obup, ko je groza spričo strašnega, nezaslišanega nasilja, vojne, nesreče in bolesti obupanih, trpečih, mučenih, ubitih, ranjenih, za vekomaj z bolečino in izgubo zaznamovanih, prebivalcev Gaze neopisljiva. Ker tako zelo boli, do dna korenin, da je ubesediti ni moč. Samo boli in skeli tako zelo, da,  človeku jemlje razum zaradi sokrivde, ker je nemočen, ker ne more, ne ukrepati, ne pomagati soljudem in sočloveku v Gazi. Lahko samo z vsemi njimi trpi in občuti vse nepredstavljivo gorje, gorje in gorje, ko se Svet lažnih in izmišljenih poglavarjev spreneveda, samo govori, in nič ne ukrene in ne stori za to, da bi se ta zločin nemudoma nehal, končal. Kako ubesediti razčlovečenje človeka, ki seje smrt kot pogoltna lakotna zver, da bi sebe nasitil, s silo groze in grozljivih dejanj jemanja neštetih življenj drugim, nič krivim, nič dolžnim ljudem, ki so kot mi. Kot si ti,  in kot je on, kot sem jaz, mi vsi, ki spričo tega v sebi jokamo, ker smo nemočni in ne moremo storiti in doseči, da bi se morija in norost končala, ko se sploh nikoli ne bi ne mogla, ne smela zgoditi. Dejstvo, da se vsem nam pred očmi dogaja razčlovečenje, je tako zelo kruto in nečloveško, da zmanjka besed. Mogoče je le še v molku bolečino čutiti, živeti in boleti. Vse besede so premalo in ne povedo, kaj čuti srce, kaj joka, in krvavi duša. Kako je to, kar se vsem nam godi pred očmi sploh mogoče. Kako da ga na svetu ni junaka, ki bi ukazal takojšnje prenehanje in končanje morije, ki se ne bi smela nikoli zgoditi. Ko človek postane zver, je konec vseh poti, ta vodi le še v propad in v zanesljivo pogubo človečnosti in človeka. Slehernega izmed nas. Z vsako nasilno smrtjo, z vsakim ubitim življenjem je vedno manj in manj tudi človeka v nas samih. 
Kaj bo človek brez človečnosti? Kaj bo laž,  kaj sprenevedanje, kaj krivica? Kaj zločin? Kaj bodo morilci in zločinci? Krivci in sokrivci, vsi, ki tega ne preprečijo, kljub temu da imajo moč in oblast v svojih rokah.
In gorje, gorje, Svet tako razčlovečeno drvi v propad, človeštvu bije zadnja ura. Ker danes si na vrsti ti, jutri bom jaz, nato on, samo zato, ker nekomu nisem, nisi, ni všeč. Kmalu, prav kmalu nas več ne bo, ljudje. Kjer smo, bodo ostale le še zveri, če se takoj, takoj ne neha in konča mesarsko klanje.
Če krivcev in zločincev takoj ne strpamo za zapahe, jim odvzamemo moč in oblast, ter jih za vselej pahnemo na smetišče zgodovine. 
Ne da se, ne da se, sploh se ne da napisati, ne opisati te groze, in obupa, tega, kar čutim. Vse besede so premalo, le srce me neznosno boli in duša krvavi. Veliko, nešteto nas je ljudi na svetu, ki mislimo in čutimo tako kot jaz, kot ti, kot on, vsi strnimo vrste in vse moči za to, da se ta groza v Gazi neha in konča, da se končajo vojne in morija soljudi povsod na Svetu, ker z vsakim pogubljenim življenjem je manj človeka, tudi mene, tebe, njega, manj vseh nas. Ljudi.