Na slovenski kulturni praznik se je na RTV znova odprla Antigona. Ne kot klasična tragedija, temveč kot vprašanje: kaj danes sploh še pomeni etika? Igrano-dokumentarni film Antigona – Kako si upamo! (2022), v katerem Slavoj Žižek razmišlja in intervenira, ne obuja Sofokla zaradi antične lepote, temveč zaradi sodobne nelagodnosti. Antigona se vrača, ker nas še vedno spravlja v zadrego.

Jedro spora ni literarno, temveč politično-etično. Antigona ni upor proti oblasti v današnjem banalnem smislu, temveč vztrajanje pri meji, ki je oblast ne bi smela prestopiti: pri posvečenosti mrtvih. Ne zahteva revolucije, ne zahteva oblasti, ne zahteva priznanja. Zahteva samo to, da mrtvi niso reducirani na politični problem. Prav zato je nevarna.

Žižkova Antigona – v dramski predelavi in v širšem filozofskem opusu – to nevarnost radikalizira v drugo smer. Antigonina gesta pri njem ni več trdna etična točka, temveč simptom. Njena nepopustljivost naj bi bila slepa, njena zvestoba zakonu onstran zakona pa potencialno destruktivna. Konflikt med Kreonom in Antigono se v tej perspektivi ne razreši z razkritjem krivde oblasti, temveč z njuno simetrično odpravo. Antigona mora umreti – skupaj s Kreonom – ker naj bi njun spor ogrožal kolektiv.

Tu se začne nelagodje. Kaj pomeni, če se etični konflikt odpravi tako, da se odpravi etika sama? Če se v imenu “ljudstva”, “kolektiva” ali “nujnosti” razglasi, da je včasih hujši zločin ne ubiti kakor ubiti? Antigona v takem svetu ne umre kot tragična junakinja, temveč kot odvečna motnja. Njena smrt ni več tragedija, temveč administrativna rešitev.

Zato je razprava, ki jo je že leta 2015 sprožil Tine Hribar, še vedno aktualna. Ne gre za vprašanje, ali ima Žižek prav ali ne v literarni interpretaciji. Gre za vprašanje, kaj se zgodi, ko se etični minimum – pokop mrtvih, spoštovanje človeškega dostojanstva, osebna odgovornost – razglasi za ideološko naiven. Ko se reče: morda resnice ni, morda so vsi zakoni poljubni, morda obstaja nadzakon, ki upravičuje tudi likvidacijo.

Antigona nas moti prav zato, ker ne dopušča tega “morda”. Ne ponuja alternative oblasti, ne ponuja novega reda. Ponuja mejo. In meja je za vsak sistem nevarnejša od revolucije. Revolucijo je mogoče apropriirati, mejo je mogoče le prestopiti ali spoštovati.

V sodobnem svetu, kjer se nasilje vedno znova legitimira z izrednimi razmerami, krizami, varnostjo in prihodnostjo kolektiva, Antigona ni arhaična figura. Je opomin, da družba ni le pogodba med živimi, temveč tudi vez z mrtvimi. Da brez rituala slovesa ni zgodovine, brez zgodovine pa ni odgovornosti.

Zato Antigona ne da miru. Ne Žižku, ne nam. Ne zato, ker bi bila sveta, temveč zato, ker vztraja tam, kjer bi si vsi želeli relativizirati. In morda je prav v tem njena danes najnevarnejša lastnost: da nas sili priznati, da obstajajo stvari, ki jih ne smemo rešiti z močjo – niti v imenu ljudstva, niti v imenu zgodovine, niti v imenu prihodnosti.

Antigona ima morda res prav. In prav to je problem.