V družbi polni romantične paradigme smo iz besede Ljubezen naredili kičasto karikaturo. Tako je beseda Ljubezen takoj pogojena z vizijo dveh zaljubljencev, ki jima kemija v telesu tako spremeni resnico, da bi se jima lahko reklo tudi, da sta odvisnika na drogi. In na koncu koncev je to samo način evolucije, da življenje nadaljuje svojo pot. Zmedena od vseh dejavnikov sveta, ki ga živimo, pa zaljubljena partnerja na koncu tudi žal večkrat nista primerna kandidata za uresničitev nadaljevanja življenja.

»In živela sta srečno do konca svojih dni.«

Kaj to pomeni srečno?

Se je sreča začela ko sta se spoznala in trajala neokrnjena do njune fizične smrti? Ali kako?

Kje se je začelo pripovedovanje zgodbe Ljubezni na tako omejen način?

Življenje me je kot romantično dušo, ki je neštetokrat pogledala vse Disneyeve risanke in romantične filme in živela kar precejšen del v idealističnem svetu pravljičnih »junakov«, s palico naučilo, da je Ljubezen vse prej kot »romantična« iluzija. Je trda resnica, luč in pot do nje vodi skozi marsikatero bolečino. Spomni te kje ležijo tvoja bremena in te nauči, da vedno prebiva v tebi. Vse duše, ki se narišejo na tem tako »resničnem« platnu življenja so le odsev in učitelji, ki te pripeljejo do same/ga sebe in na koncu do vsega in vseh. Ljubezen je ranljivost, je pripravljenost olupiti sloje naučenih vzorcev delovanja v družbi in postati surova resnica sebe. Tukaj pa se prave prepreke začnejo, saj nosimo v sebi ne samo lastne spomine ampak tudi DNK zapise svojih prednikov, kateri se pojavljajo in ponavljajo kot podzavestni vzorci, ki igrajo svoj teater v katerem smo mi igralci, nekdo drug pa piše scenarij.

Velik del življenja sem se počutila kot igralka, kot da je moj namen osrečevanje ljudi okoli sebe in da v nasprotnem primeru nisem vredna obstoja – igre v Mayi*. Še vedno se velikokrat počutim tako. Da smo igralci v skupni igri in na koncu je namen vseh nas, da si pomagamo skozi bojišče v oazo. Prav Ljubezen nas to uči – spoznanje, da moč za srečo nosiš sam/a in ta sreča se na koncu dotakne vsega in vseh. Tukaj smo drug za drugega, drug zaradi drugega, da se spominjamo naše lastne moči in odgovornosti in, da ljubezen ki si jo tako želimo, nosimo v sebi … da Ljubezen smo.

V Mayi* – igri življenja pozabimo. Pozabimo kdo smo, zakaj smo tu in kakšen je naš namen. Pozabimo da smo Ljubezen in pozabimo nase. Svet nas oblikuje in uči po svoji podobi, nam narekuje meje, želje in potrebe, da bi pozabili. Skozi bolečino in prekršene meje se začne iskanje resnice, zakopane pod iluzijami. Ko se odmikamo od sebe plešemo tuj ples, igramo tujo igro, kršimo svoje in tuje meje, dovolimo, da se jih krši in naš odziv je bolečina, žalost, jeza, sovraštvo … tudi to je Ljubezen, je priložnost, da pogledamo v še neosvetljeni del sebe, ki potrebuje luč. Tako nam je vsako čustvo in vsaka neljuba situacija učiteljica in kažipot, ki nas usmeri kam naj posvetimo z žarkom Ljubezni. Tako soustvarjamo življenje, resnico in pot, ki si jo želimo in tudi smo. Vsak trenutek je nova priložnost stvarjenja.

Izhod iz te igre – Maye* – iluzorne resnice, ki to ni, je v nas samih. V ranljivosti, intimi in ponižanju pred Ljubeznijo. In tukaj romantična »ljubezen« nima prav nič pri tem. Je pripravljenost, da luč resnice posveti v temne kotičke naše duše in srca in iz  vseh bolečin ki jih nosimo v sebi naredi biser. Da pod pritiski ustvarimo energijo, ki bo kot strela odprla naš oklep in posijala na našo pravo jedro, ki je Ljubezen. Je pogled čez tančice podedovanih vzorcev, naučenih paradigem življenja, lastnih iluzij in zanikanj; je čistina, kot mirna gladina morja, na kateri je naš odsev popolnoma jasen in bister. Je resnica tega kar smo in lepota brez primere.

Ljubezen je tista, ki s svojo lučjo posije sama nase in vse kar ostane je Ljubezen.

Je neusmiljena, vseobsegajoča sila, ki ,ko jo sprejmeš kot vodnico, z nevidnimi lovkami pometa vse, kar ni v skladu z najvišjo resnico. V mojem primeru je pometla kar precejšen del fizičnega življenja, da me je postavila na pot, ki jo hodim sedaj. Pot resnice in očiščenja.

Živeti iz ljubezni ni lahka naloga, je pogumna odločitev. Vabljen/a na to pot.

Kaj pa meje kje so meje v Ljubezni in kako lahko ta paradoks vseobsegajoče sile in omejenosti obstaja v sožitju? O tem pa naslednjič.

*Maya: Iluzija; Igra življenja; Ples življenja; Kjer stvari izgledajo resnične, ampak niso; Moč in princip, ki zakrije duhovno resnico, ker je vsespreminjajoča.

Pa lep dan,