V kulturnem prostoru pogosto poslušamo besede o pomenu ustvarjalnosti, povezovanja, skupnosti in dostopnosti kulture. Na papirju je kultura predstavljena kot nekaj, kar družbo bogati, povezuje ljudi in ohranja prostor dialoga. V praksi pa številne manjše kulturne organizacije vse pogosteje živijo v precej drugačni resničnosti. 

Resničnosti, kjer postaja preživetje odvisno predvsem od vztrajnosti posameznikov. 

Majhna društva danes pogosto delujejo brez zaposlenih, brez stalnih prihodkov in brez varnosti, da bodo naslednje leto sploh še lahko nadaljevala programe. Velik del dela nastaja prostovoljno – ob službah, družinah, utrujenosti in vedno novih administrativnih zahtevah. Razpisi postajajo vse bolj zahtevni, kriteriji vse bolj natančni, sredstva pa vse bolj omejena. 

In vendar prav takšne organizacije pogosto opravljajo delo, ki ga večji sistemi ne zmorejo ali ne opazijo. 

Delujejo lokalno. Neposredno. Človeško.
Povezujejo starejše, otroke, začetnike, ljubiteljske ustvarjalce, ljudi, ki šele iščejo svoj glas ali prostor, kjer bi lahko ustvarjali brez občutka tekmovanja in elitizma. 

A prav ta društva so pogosto prva, ki ostanejo brez podpore. 

V zadnjih letih se vse bolj odpira vprašanje, ali kultura pri nas postaja dostopna predvsem tistim, ki imajo dovolj administrativnega znanja, političnih povezav, profesionalnih ekip in stabilne infrastrukture. Manjši ustvarjalci in društva pa vse težje sledijo sistemu, ki od njih pričakuje skoraj profesionalno produkcijo, čeprav delujejo predvsem na prostovoljni ravni. 

Poseben paradoks nastane pri lokalnem financiranju. Organizacije se spodbuja k povezovanju, sodelovanju in širšemu regionalnemu delovanju, hkrati pa jih lahko prav delovanje izven svoje občine izloči iz razpisov. Kot da kultura obstaja samo znotraj administrativnih meja. 

Toda kultura nikoli ni nastajala samo v institucijah. 

Nastajala je v majhnih skupinah, na delavnicah, v društvih, med ljudmi, ki so po službi ostali še dve uri dlje, da bi pripravili razstavo, objavili besedilo, organizirali dogodek ali nekomu prvič dali občutek, da tudi njegovo ustvarjanje nekaj šteje. 

Morda danes največji problem ni pomanjkanje ustvarjalnosti.
Morda je največji problem utrujenost ljudi, ki kulturo še vedno držijo pokonci predvsem z lastnim entuziazmom. 

In ko ta entuziazem začne ugašati, ne izgine samo posamezno društvo. Izgublja se prostor srečevanja, dialoga, mentorstva, medgeneracijskega sodelovanja in lokalne ustvarjalnosti. 

Zato vprašanje prihodnosti kulture ni samo vprašanje financiranja. 
Je vprašanje, ali kot družba še razumemo vrednost majhnih kulturnih prostorov, ki pogosto nastajajo skoraj neopazno — a brez njih postane skupnost precej bolj prazna. 

Morda pa prav danes potrebujemo manj velikih besed o kulturi in več resničnega razumevanja ljudi, ki jo že leta ustvarjajo skoraj brez pogojev, a kljub temu vztrajajo. 

Ker včasih ostane samo še entuziazem.
In včasih je prav entuziazem tisto, kar kulturo sploh še ohranja pri življenju.