Vsak dan smo obdani z novicami, obvestili, komentarji, opozorili in podobami sveta, ki se spreminja hitreje, kot ga uspemo zares razumeti. Informacij je več kot kadarkoli prej, toda občutek povezanosti med ljudmi je pogosto manjši. Mnogi imajo občutek, da živimo drug ob drugem, ne pa več skupaj. 

V času, ko se vse meri v hitrosti odziva, številu ogledov in vidnosti, postaja tišina skoraj nekaj nenavadnega. Tišina pogovora. Tišina poslušanja. Tišina, v kateri človek premisli, preden odgovori. Družba je postala glasna, toda ne nujno tudi bolj odprta ali bolj razumevajoča. 

Opaziti je mogoče utrujenost – ne le fizično, temveč tudi notranjo. Ljudje se umikajo iz skupnosti, iz javnih razprav, včasih celo iz medsebojnih odnosov. Veliko je nezaupanja, negotovosti in občutka, da posameznik težko kaj spremeni. Po drugi strani pa prav v manjših skupnostih, društvih, ustvarjalnih skupinah in lokalnih pobudah še vedno nastajajo prostori, kjer se ohranja občutek človeške bližine. 

Morda danes družba ne potrebuje še več hrupa, temveč več prostora za premislek. Več kulture dialoga. Več potrpežljivosti. Več posluha za drugačnost. In več zavesti, da družbe ne gradijo samo velike odločitve, temveč tudi drobne vsakodnevne geste: pogovor, pomoč, ustvarjalnost, sodelovanje in občutek, da nekam pripadamo. 

V svetu, ki pogosto spodbuja tekmovanje, individualizem in nenehno primerjanje, postajajo kultura, umetnost in ustvarjanje pomembni načini ohranjanja notranjega ravnovesja. Ne kot pobeg pred resničnostjo, temveč kot prostor, kjer človek še vedno lahko razmišlja, čuti in ustvarja brez potrebe po popolnosti. 

Aktualno vprašanje današnjega časa morda ni več samo, kam gre družba, temveč tudi: kako v njej ostati človek.