Telefon je postal eden najtišjih spremljevalcev sodobnega človeka. Ves čas je blizu — na mizi, v žepu, ob postelji, med kosilom, na sprehodu in celo v trenutkih, ki so bili nekoč rezervirani za tišino ali dolgčas. 

Sprva je bil predvsem orodje za komunikacijo. Danes je postal veliko več: ura, zemljevid, fotoaparat, trgovina, časopis, televizija, arhiv spominov in pogosto tudi prostor, kamor človek pobegne pred neprijetno tišino. 

Mnogi se danes težko spomnijo trenutka, ko so nazadnje čakali brez pogleda na zaslon. Brez preverjanja sporočil, novic ali družbenih omrežij. Tudi kratki trenutki praznine so skoraj avtomatsko zapolnjeni z drsenjem po ekranu. 

Digitalni svet nam je prinesel veliko dobrega. Povezanost. Dostop do znanja. Možnost ustvarjanja in komunikacije na načine, ki so bili nekoč nepredstavljivi. Toda hkrati je spremenil tudi naš odnos do pozornosti. 

Človek je vse redkeje samo pri eni stvari. Med pogovorom preveri telefon. Med gledanjem filma odgovarja na sporočila. Med branjem knjige ga zmoti obvestilo. Pozornost se drobi na majhne koščke, misli pa pogosto ostajajo nekje med resničnim in digitalnim prostorom. 

Zanimivo je, da danes mnogi ne iščejo več samo “digitalnega napredka”, temveč tudi načine, kako se od njega za trenutek oddaljiti. Vse bolj priljubljeni postajajo: 

• digitalni odmori, 
• dnevi brez družbenih omrežij, 
• počasni hobiji, 
• ustvarjanje z rokami, 
• narava, 
• in preprosti pogovori brez ekranov. 

Morda problem ni v tehnologiji sami, temveč v tem, da človek včasih pozabi, da ima pravico biti tudi nedosegljiv. 

V svetu nenehne povezanosti postaja sposobnost izklopa skoraj nova oblika notranje svobode.