Ob novici o smrti Slavenke Drakulić sem se spomnila, kako pogosto sem v njenih knjigah našla odgovore na vprašanja, ki jih zgodovina, politika ali mediji niso znali pojasniti. Pisala je o velikih družbenih spremembah, vendar vedno skozi človeka – skozi njegove strahove, upanja, vsakdanje navade in majhne osebne zgodbe.

Bila je ena najprepoznavnejših hrvaških pisateljic in publicistk, katere dela so presegla meje nekdanje Jugoslavije. V svojih esejih in romanih je z izjemno jasnostjo opisovala življenje v socializmu, tranziciji, vojni in sodobni Evropi. Njene knjige niso bile le pričevanja o času, temveč tudi poskus razumevanja sveta, ki se je pogosto spreminjal hitreje, kot smo ga lahko doumeli.

Posebej dragoceno se mi zdi, da je znala združiti osebno in družbeno. Pisala je o ženskah, bolezni, staranju, telesu, spominu in identiteti, ne da bi pri tem izgubila širšo sliko časa, v katerem živimo. Njeni eseji so bili kritični, a nikoli brezčutni; njeni romani intimni, a hkrati univerzalni.

Njeno življenje je zaznamovala tudi dolgotrajna ledvična bolezen, o kateri je odkrito spregovorila v knjigi Ledvice in jaz. Tudi tam ni iskala pomilovanja, temveč razumevanje človekove ranljivosti.

Slavenka Drakulić je odšla v 77. letu starosti, tik po izidu svoje zadnje knjige Zakaj se nisem naučila kuhati. Za seboj pušča obsežen opus in generacije bralcev, ki smo v njenih besedah prepoznavali tudi del lastnega časa.