Na zadnji likovni delavnici v tem šolskem letu nas je bilo le pet. Nekatere članice so se opravičile, saj se bomo že naslednji dan ponovno srečale na zaključnem druženju ob pici. 

Dobro uro in pol smo namenile akvarelnim portretom. Načrt je bil, da slikamo druga drugo, vendar je skupina tudi tokrat ubrala svoje poti. Na koncu sva bili glavni portretiranki le Mira in jaz, nastalo pa je več različnih interpretacij istega obraza in značaja. 

Posebno presenečenje je bil portret v spominski knjigi, ki ga je naslikala Alice. Ob močnem rdečem ozadju je ujela izraz, ki so ga nekatere videle kot trmastega, druge kot jeznega, sama pa sem ga poimenovala kar “incazzato”. Morda pa je to preprosto obraz človeka, ki je zatopljen v ustvarjanje. 

Za sladek zaključek je poskrbel domač zavitek. Lep, miren in nekoliko nostalgičen uvod v poletje, ki je pred nami. 

Čopinelke se po poletnem premoru ponovno srečamo jeseni – z novimi motivi, novimi idejami in, upajmo, enako dobro voljo. 😊🎨🍎