Dolga leta je veljalo prepričanje, da akvarel sodi predvsem v ateljeje ljubiteljskih slikarjev, na poletne likovne kolonije in na tečaje, kjer se učimo prvih slikarskih korakov. A kdor danes odpre kataloge največjih mednarodnih razstav, hitro ugotovi, da je resnica povsem drugačna. 

Akvarel je postal ena najbolj cenjenih slikarskih tehnik. Ne zato, ker bi bil preprost, temveč prav zato, ker ne dopušča veliko popravkov. Vsaka poteza čopiča ostane zapisana. Papir si zapomni vsak dvom in vsako odločitev. 

Zato ni presenetljivo, da se je okoli akvarela razvila izjemno živahna mednarodna skupnost. Po svetu vsako leto potekajo festivali, bienali, razstave in natečaji, na katerih sodelujejo tisoči umetnikov z vseh celin. 

Marsikateri slovenski ustvarjalec ob tem pomisli: »To ni zame.« 

Pa je. 

Pravzaprav je danes lažje kot kadar koli prej. 

Za prvo prijavo pogosto ne potrebujete priporočil, članstva v društvih ali akademskega naziva. Potrebujete dobro fotografijo svojega dela, nekaj poguma in pripravljenost, da svoje slike pokažete svetu. 

Večina mednarodnih natečajev poteka v dveh korakih. Najprej organizatorjem pošljete digitalno fotografijo akvarela. Šele če je delo izbrano, ga pošljete na razstavo. Tako lahko umetnik iz Slovenije sodeluje na razstavi v Italiji, Angliji ali Združenih državah Amerike, ne da bi moral tja odpotovati. 

Med najbolj znanimi dogodki je italijanski Fabriano in Acquarello, ki vsako leto združi več tisoč akvarelistov z vsega sveta. A ne gre zgolj za razstavo. Je srečanje različnih kultur, izmenjava znanja, delavnice, predstavitve materialov in predvsem dokaz, da akvarel že dolgo presega nacionalne meje. Ob njem veljajo za posebej ugledne še razstave American Watercolor Society, National Watercolor Society, Royal Watercolour Society in International Watercolour Masters. 

Toda sodelovanje na natečaju ni pomembno samo zaradi morebitne nagrade. 

Veliko pomembnejše je nekaj drugega. 

Ko svoje delo prijavimo med stotine ali celo tisoče slik iz različnih držav, ga prvič zares pogledamo tudi z očmi drugih. Začnemo razmišljati o kompoziciji, svetlobi, izvirnosti motiva in predvsem o tem, kaj je tisto, kar je v našem slikarstvu resnično naše. 

Prav zato številni umetniki pravijo, da jih mednarodne prijave niso naredile bolj tekmovalnih, ampak bolj iskrene. 

Tudi Slovenija ponuja nekaj lepih priložnosti. Ex-tempore Piran, Ex-tempore Izola, razstave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter razstave Društva akvarelistov Slovenije omogočajo prve razstavne izkušnje in srečevanja z drugimi ustvarjalci. Čeprav niso namenjene izključno akvarelu, predstavljajo pomemben korak pri oblikovanju lastnega umetniškega opusa. 

Seveda pa obstaja tudi druga plat medalje. 

Na družbenih omrežjih pogosto občudujemo popolne akvarele, pri katerih skoraj ni mogoče ugotoviti, ali gledamo sliko ali fotografijo. Ob tem hitro pozabimo, da tehnična dovršenost še ni umetnost. 

Žirije največjih mednarodnih razstav vedno pogosteje iščejo nekaj drugega – osebni izraz. Sliko, pri kateri prepoznajo avtorja. Delo, ki pripoveduje zgodbo. Potezo, ki je ni mogoče zamenjati z nobeno drugo. 

Morda je prav to največja priložnost slovenskih akvarelistov. 

Ne tekmovati v popolnosti. 

Ampak pokazati, kako vidimo svet. 

Kajti akvarel ni univerzalen zato, ker bi vsi slikali enako. 

Univerzalen je zato, ker vsak list papirja nosi drugačno zgodbo. 

In prav te zgodbe potujejo najdlje.