Po kosilu ostane na krožnikih nekaj omake, košček krompirja, uvel list solate in skorja, ki je nihče ni pojedel. Med pospravljanjem jih postrgamo v posodo za biološke odpadke, če jo imamo. Če je nimamo, se začne vsakdanja improvizacija: majhna vrečka pod koritom, posoda na balkonu ali večkratna pot do zabojnika, preden se v poletni vročini po stanovanju razširi neprijeten vonj.

Takrat človeka lahko prešine nekoliko nora misel: zakaj sodobno stanovanje nima posebnega odtoka za organske kuhinjske odpadke, kakor ima urejeno odvajanje drugih odpadnih snovi?

Hrane seveda ne moremo preprosto spuščati v kanalizacijo. Cevi, čistilne naprave in kanalizacijski sistemi niso namenjeni odstranjevanju ostankov kosila. Takšno početje bi povzročalo zamašitve, obremenjevalo sistem in privabljalo škodljivce. Toda sama misel razkrije nekaj drugega: naša stanovanja so zasnovana, kot da bi kuhinjski odpadki po uporabi čudežno izginili.

Mesta od prebivalcev pričakujejo natančno ločevanje. To je upravičeno. Organski odpadki, pomešani z drugimi smetmi, povečujejo količino odloženih odpadkov in ustvarjajo dodatne okoljske obremenitve. Toda odgovornost za dobro delujoč sistem se pogosto konča pri navodilu na zabojniku. Od tu naprej naj se znajde posameznik.

V mnogih kuhinjah ni prostora za več ločenih posod. Zbirna mesta so lahko oddaljena, umazana ali prepolna. Zabojniki poleti zaudarjajo, odvoz ni vedno dovolj pogost, starejši in gibalno ovirani stanovalci pa morajo majhne količine odpadkov nositi iz višjih nadstropij. Nato jih družba opomni, da je pravilno ločevanje stvar osebne odgovornosti.

Seveda je. Vendar ne samo osebne.

Če želimo, da ljudje organsko odlagajo pravilno, mora biti to mogoče opraviti preprosto, higiensko in brez vsakodnevnih improvizacij. Arhitekti bi morali že pri načrtovanju kuhinj predvideti prostor za ločevanje. Večstanovanjske stavbe bi lahko imele manjša, dobro prezračevana zbirna mesta ali skupnostne sisteme kompostiranja, kjer so za to primerne razmere. Mesta bi morala prilagajati pogostost odvoza letnemu času ter zagotoviti redno čiščenje zabojnikov.

Tudi kompostiranje ni čarobna rešitev za vse. Človek z vrtom ima možnosti, ki jih stanovalec v tretjem nadstropju nima. Skupnostni kompostnik lahko dobro deluje, vendar samo, če je nekdo odgovoren za njegovo vzdrževanje in če prebivalci vedo, kaj sodi vanj. Brez organizacije lahko še tako zelena zamisel hitro postane novo zanemarjeno zbirališče odpadkov.

Razprava o pomijah je na videz banalna. Toda prav pri banalnih opravilih se pokaže, kako razumemo skupno odgovornost. Od posameznika zahtevamo pravilno vedenje, javni prostor in stavbe pa še naprej oblikujemo po starem. Če sistem ne deluje, krivimo uporabnika, ker ni dovolj vesten.

Ostanki z našega krožnika ne izginejo, ko zapremo pokrov posode. Samo premaknejo se iz našega vidnega polja. Dokler bodo odpadki vedno predvsem problem nekoga drugega – stanovalca, smetarja, komunale ali občine –, bo tudi ločevanje ostalo napol zasebna skrb in napol javni očitek.