Junija se je v Sloveniji rodilo šest odstotkov več otrok kot v istem mesecu lani. Spodbuden podatek še ne pomeni, da se je dolgoročni trend obrnil: tudi junija je umrlo več ljudi, kot se jih je rodilo. Razprava o rojstvih zato potrebuje več kot številke in pozive k večjim družinam.

Junija se je v Sloveniji po začasnih podatkih rodilo 1.505 otrok, 86 več kot junija lani. Število rojstev se je tako medletno povečalo za šest odstotkov. V istem mesecu je umrlo 1.620 prebivalcev oziroma tri odstotke več kot leto prej. Naravni prirast je ostal negativen: umrlo je 115 ljudi več, kot se jih je rodilo.

Podatek o večjem številu rojstev je spodbuden, vendar opisuje en sam mesec. Iz njega še ni mogoče sklepati, da se je demografsko gibanje v Sloveniji spremenilo. Rojstev je lahko v posameznem obdobju več ali manj zaradi številnih okoliščin, dolgoročni trend pa je mogoče ocenjevati šele na podlagi več let.

Prav zato bi morali biti previdni pri velikih sklepih. En boljši mesec ni demografski preobrat, tako kot en slabši mesec še ne pomeni, da se je družba odpovedala otrokom.

Otrok ni statistični ukrep

Razprave o rodnosti hitro postanejo razprave o tem, koliko otrok bi morali imeti ljudje, predvsem pa ženske. Število rojstev se začne predstavljati kot merilo osebne odgovornosti do naroda, pokojninskega sistema ali prihodnje delovne sile.

Toda otrok ni rešitev statistične preglednice. Odločitev zanj je osebna in hkrati močno odvisna od družbenih razmer. Nanjo vplivajo odnosi, zdravje, starost, dohodek, stanovanjske možnosti, zaposlitev, dostop do vrtca in vprašanje, ali si človek prihodnost sploh lahko predstavlja kot dovolj varno.

Ko politika govori o demografski krizi, pogosto poudari posledice nizkega števila rojstev, manj pa razmere, v katerih naj bi se ljudje odločali za družino. Pozivanje k več otrokom je preprosto. Zagotoviti dostopno stanovanje, stabilno zaposlitev in usklajevanje dela z družinskim življenjem je precej zahtevnejše.

Stanovanje je tudi demografsko vprašanje

Mladi v Sloveniji se od staršev odseljujejo razmeroma pozno. Visoke najemnine in cene nepremičnin jim otežujejo samostojno življenje, negotove zaposlitve pa zmanjšujejo možnosti za najem dolgoročnega posojila. Človek se lahko želi osamosvojiti, pa za to preprosto nima materialnih pogojev.

Stanovanjska politika zato ni ločena od demografske. Par, ki živi v premajhnem najemniškem stanovanju in ne ve, ali bo moral čez leto dni iskati novega, se o otroku odloča drugače kot par z varnim domom. Enako velja za mlade, ki kljub zaposlitvi ostajajo pri starših, ker si samostojnega bivanja ne morejo privoščiti.

Če družba želi ustvarjati okolje, prijazno družinam, mora najprej omogočiti prostor, v katerem lahko te družine živijo. Subvencija ali enkratni dodatek ne moreta nadomestiti dolgoročne stanovanjske varnosti.

Pogodba za določen čas ne spodbuja dolgoročnih odločitev

Tudi zaposlitev ima pomembno vlogo. Človek s pogodbo za določen čas lahko dela polni delovni čas in prejema redno plačo, vendar ne ve, ali bo zaposlen tudi čez nekaj mesecev. Pravkar pripravljeni članek za rubriko Delo je pokazal, da se je julija po izteku takšnih pogodb v evidenco brezposelnih prijavilo veliko novih ljudi.

Odločitev za otroka je dolgoročna, trg dela pa številnim ponuja le kratkoročna zagotovila. Težko je zahtevati demografski optimizem od ljudi, ki svojo prihodnost načrtujejo od pogodbe do pogodbe.

Pri tem ni dovolj, da je zaposlena samo ena oseba v družini ali da je delo dostopno zgolj formalno. Pomembni so tudi predvidljiv delovni čas, primerna plača, možnost bolniške odsotnosti zaradi otroka in delovno okolje, v katerem starševstvo ni razumljeno kot ovira za napredovanje.

Skrb za otroka se ne konča s porodniškim dopustom

Slovenija ima razmeroma dobro urejene pravice ob rojstvu otroka, vendar se vsakdanje težave začnejo tudi pozneje. Starši potrebujejo dostopen vrtec, zdravstveno oskrbo, prilagodljivost ob bolezni otroka ter dovolj časa, da družinsko življenje ni samo usklajevanje urnikov.

Posebej pomembno je, kako se skrb porazdeli med starša. Če družba še vedno pričakuje, da bo večino odsotnosti, organiziranja in nevidnega dela prevzela mati, se stroški starševstva ne delijo enakovredno. To vpliva na njen položaj pri zaposlovanju, plačo, kariero in poznejšo pokojnino.

Politika, ki želi več rojstev, ne more hkrati dopuščati, da ženska zaradi materinstva prevzame večino tveganja. Prijaznost do družin se ne meri samo z besedami ob rojstvu, temveč s položajem staršev v naslednjih dvajsetih letih.

Priseljevanje ni obrobni del razprave

Demografske razprave pogosto govorijo o rojstvih, manj pa o priseljevanju. Slovenija že potrebuje delavce iz drugih držav, številne dejavnosti pa brez njih ne bi mogle delovati. Kljub temu priseljence pogosto obravnavamo predvsem kot začasno delovno silo, ne kot ljudi, ki bi lahko tukaj ustvarili dom in družino.

Če govorimo o prihodnosti prebivalstva, moramo govoriti tudi o vključevanju. Dostop do stanovanj, učenja jezika, izobraževanja otrok in javnih storitev vpliva na to, ali bo nekdo v Sloveniji samo nekaj časa delal ali pa bo v njej želel ostati.

Demografska politika, ki vidi samo rojstva »domačega« prebivalstva, ne opisuje več resnične družbe. Prebivalstvo se spreminja tudi s prihodi, odhodi in odločitvami ljudi, kje želijo živeti.

En mesec je podatek, ne odgovor

Junijsko povečanje rojstev je spodbudno, vendar podatki za en mesec ne morejo potrditi dolgoročnega preobrata ali uspešnosti demografske politike. Za takšno presojo bomo potrebovali daljše obdobje.

Za zdaj lahko ugotovimo predvsem to, da demografska razprava ne sme postati obračun z ljudmi, ki otrok nimajo ali jih imajo manj. Naloga države ni, da jim predpisuje osebne odločitve, temveč da odstranjuje ovire, zaradi katerih je starševstvo povezano z dodatno stanovanjsko, zaposlitveno in finančno negotovostjo.

Vir: SURS, Rojeni in umrli, junij 2026, objavljeno 7. avgusta 2026