Ameriški spor o državljanstvu otrok se zdi oddaljen, vendar Evropi zastavlja neprijetno vprašanje: koliko časa mora človek živeti v državi, preden mu ta prizna, da ji pripada? Tudi otrok, rojen v Sloveniji, ne postane slovenski državljan zgolj zato, ker se je rodil tukaj.

Ameriški predsednik Donald Trump je po junijskem porazu na vrhovnem sodišču z novima odlokoma znova poskusil omejiti državljanstvo ob rojstvu. Eden posega v položaj otrok, katerih starši naj bi zlorabili sistem oziroma sodelovali pri tako imenovanem rojstnem turizmu. Pravni strokovnjaki opozarjajo, da bi bil tudi ta poskus lahko v neskladju z ameriško ustavo.

Za evropskega bralca je pomembnejše vprašanje, ki ostane, ko odmislimo Trumpa in ameriški politični spopad: ali je dopustno, da otrokove pravice določamo glede na domnevne namene, ravnanje in pravni položaj njegovih staršev?

Otrok ne izbira države rojstva. Ne izbira državljanstva svojih staršev, njihovega dovoljenja za prebivanje, preteklih odločitev ali načina, kako so prestopili mejo. Če mu politična skupnost prav zaradi teh okoliščin odreče pripadnost, v resnici ne presoja njega. Kaznuje ga za dejanja, na katera ni mogel vplivati.

Ameriško vrhovno sodišče je 30. junija potrdilo, da štirinajsti amandma zagotavlja državljanstvo skoraj vsem, rojenim na ozemlju Združenih držav. Novi odloki bodo predvidoma sprožili nadaljnje sodne postopke, njihova dokončna usoda pa še ni znana. Reuters, 7. avgust 2026

Evropa rojstvu na svojem ozemlju ne pripisuje enake teže

Evropska ureditev je precej drugačna. Nobena članica Evropske unije otroku tujih staršev ne podeli državljanstva samodejno in brez dodatnih pogojev samo zato, ker se je rodil na njenem ozemlju. V evropskih državah še vedno prevladuje načelo porekla: otrok državljanstvo praviloma podeduje po materi ali očetu.

Nekatere države so temu dodale omejene oblike državljanstva po kraju rojstva. V Nemčiji, Belgiji, na Irskem in Portugalskem so pomembni zakonito oziroma stalno prebivanje staršev, dolžina njihovega bivanja ali drugi pogoji. Francija omogoča otrokom tujih staršev, rojenim v državi, pridobitev državljanstva pozneje, če tam dejansko odraščajo in dovolj dolgo živijo.

To niso nepomembne razlike. Odločajo o tem, ali država otroka od začetka obravnava kot bodočega člana skupnosti ali kot tujca, ki bo moral svojo pripadnost nekoč šele dokazati. Evropski parlament: pridobitev in izguba državljanstva v članicah EU

Evropska previdnost ima svoje razloge. Državljanstvo prinaša volilno pravico, diplomatsko zaščito, prost dostop do dela ter v primeru državljanstva članice tudi pravice po vsej Evropski uniji. Države zato vztrajajo, da rojstni kraj sam še ne dokazuje trajne povezanosti.

Toda tudi nasprotno ni vedno res: tuje državljanstvo staršev še ne pomeni, da otrok z državo rojstva ni povezan. Lahko se rodi v njeni porodnišnici, obiskuje njen vrtec in šolo, govori njen jezik ter pozna samo njeno okolje – pa ga država še vedno obravnava predvsem kot nadaljevanje pravnega položaja njegovih staršev.

Rojstvo v Sloveniji samo po sebi ne zadostuje

Tudi Slovenija državljanstvo podeljuje predvsem po načelu porekla. Otrok ga ob rojstvu pridobi, če sta njegova starša slovenska državljana, ali če je eden od njiju slovenski državljan in je otrok rojen v Sloveniji. Posebna pravila veljajo tudi za otroka slovenskega državljana, rojenega v tujini.

Če se otrok dvema tujima državljanoma rodi v Ljubljani, Kopru ali Mariboru, zaradi kraja rojstva še ne postane slovenski državljan. Praviloma pridobi državljanstvo staršev, če mu ga njuna država lahko prenese.

Slovenska zakonodaja vsebuje varovalko za otroka, ki je rojen ali najden v Sloveniji, njegovi starši pa so neznani, neznanega državljanstva ali brez državljanstva. Namen takšne določbe je preprečiti, da bi otrok ostal brez vsakršne državne pripadnosti. Portal GOV.SI: državljanstvo, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije

Vendar pravna varovalka še ne odpravi vseh življenjskih zapletov. Otrok lahko državljanstvo staršev formalno ima, čeprav z njihovo državo nima skoraj nobene dejanske povezave. Državljanstvo na papirju mu tako ne pove nujno, kje je njegov dom.

Tu se pokaže razlika med državljanstvom in pripadnostjo. Prvo določa zakon, drugo nastaja skozi jezik, šolo, prijateljstva in vsakdanje življenje. Težava se pojavi, ko država dolga leta sprejema otrokovo dejansko prisotnost, njegove pripadnosti pa ne.

Otrok ne sme postati dokazni predmet

Razprave o državljanstvu hitro zdrsnejo v govor o zlorabah. Politiki omenjajo ljudi, ki naj bi potovali zaradi potnega lista, izkoriščali socialne pravice ali si prek otroka zagotavljali prebivanje. Posamezne zlorabe je mogoče preiskovati in sankcionirati, vendar mora odgovornost ostati pri človeku, ki je dejanje storil.

Če je bila vloga ponarejena, naj se presoja vlogo. Če je nekdo kršil priseljenska pravila, naj se vodi postopek proti njemu. Otrok pa ne more postati dokazni predmet v postopku proti staršem.

Prav tu je ameriški spor pomemben tudi za Evropo. Ne zato, ker bi morali prevzeti ameriški sistem, ampak zato, ker pokaže, kako hitro se lahko državljanstvo iz pravnega položaja spremeni v moralno nagrado. Dobi ga tisti, čigar starši so prišli pravilno, živeli dovolj dolgo, izpolnili dovolj pogojev in niso vzbudili suma oblasti.

Takšno razmišljanje se lahko razširi tudi na druge pravice. Če otrokovo pripadnost merimo po zaslugah njegovih staršev, lahko po istem ključu začnemo presojati njegov dostop do šolanja, zdravstva ali socialne varnosti.

Pripadnost, ki jo je treba vedno znova dokazovati

Svet Evrope že dolgo opozarja, da v evropskih državah še vedno živijo otroci brez državljanstva. Nekateri se rodijo v pravne vrzeli med zakonodajama dveh držav, drugi nimajo ustreznih dokumentov, tretje prizadenejo zapleteni ali dragi upravni postopki. Posebej izpostavljeni so otroci beguncev, migrantov in nekaterih romskih skupnosti. Svet Evrope: otroci brez državljanstva

Brez državljanstva človek ni brez življenja, je pa brez zanesljivega pravnega naslova, s katerega bi zahteval svoje pravice. Težje pridobi dokumente, potuje, nadaljuje šolanje ali pozneje sklene zakonito zaposlitev. Državljanstvo zato ni samo potni list in ni nagrada za dobro vedenje. Pogosto je pogoj, da lahko človek sploh nastopa pred državo kot nekdo, ki mu je ta dolžna odgovoriti.

Sloveniji ni treba nekritično prevzeti brezpogojnega državljanstva po kraju rojstva. Smiselno pa se je vprašati, ali dovolj hitro prepozna otroke, ki so se tukaj rodili, tukaj odraščajo in drugega doma dejansko nimajo.

Država ima pravico določiti, kdo postane njen državljan. Toda pri otrocih bi morala poleg porekla staršev videti tudi resnično življenje, ki že poteka znotraj njenih meja. Sicer lahko nastane nenavadna skupnost ljudi, ki so tukaj doma, ne da bi jim država dovolila, da bi ji tudi uradno pripadali.