Podatkovne centre radi opisujemo kot hrbtenico digitalnega sveta, le redko pa jih vidimo kot velike industrijske objekte. Španija želi njihovo širjenje omejiti s strožjimi zahtevami glede elektrike, vode in preglednosti. Njeno sporočilo je jasno: tehnološka naložba ni samodejno dobra naložba, če njene stroške prevzameta omrežje in lokalna skupnost.

Ko fotografijo shranimo v oblak, vprašanje zastavimo umetni inteligenci ali si ogledamo film na pretočni platformi, se zdi, da se vse dogaja nekje zunaj fizičnega sveta. Beseda oblak je pri tem skoraj popolna prispodoba: lahka, oddaljena in brez teže.

Toda digitalni oblak je v resnici zgrajen iz velikih stavb, strežnikov, kablov, hladilnih sistemov in električnih povezav. Potrebuje zemljo, neprekinjeno oskrbo z elektriko in pogosto tudi precej vode. Več ko ustvarimo podatkov, uporabljamo umetno inteligenco in selimo storitve na splet, večja postaja njegova fizična infrastruktura.

Španija, ki je zaradi razpoložljivosti zemljišč, obnovljivih virov energije in povezav postala privlačna za gradnjo podatkovnih centrov, zdaj pripravlja strožja pravila. Osnutek uredbe naj bi določal zahteve glede porabe energije in vode, kibernetske varnosti ter hrambe podatkov v Evropski uniji.

Največ pozornosti vzbuja predlog, po katerem bi morali novi večji podatkovni centri najmanj 80 odstotkov porabljene elektrike pokriti z obnovljivimi viri – ne le v letnem povprečju, temveč v vsaki uri svojega delovanja. Vsak novi megavat njihove porabe bi moral spremljati tudi megavat novih zmogljivosti za proizvodnjo obnovljive energije.

Gre še za osnutek, ki bo predmet javne razprave, zato se lahko zahteve pred sprejetjem spremenijo. Toda že sam predlog pomeni pomemben premik: država se ne sprašuje več samo, kako privabiti tehnološke naložbe, temveč tudi, koliko jih njena infrastruktura in okolje lahko preneseta. Reuters, 25. avgust 2026

Digitalna storitev ima industrijski naslov

Podatkovni center od zunaj pogosto ni videti posebej dramatično. Lahko je velika, skoraj brezosebna stavba brez številnih oken, obdana z varnostno ograjo, prezračevalnimi napravami in električno infrastrukturo. V njej ni množice zaposlenih, kakršno povezujemo s klasično tovarno, zato njen vpliv na okolico zlahka podcenimo.

Toda strežniki delujejo neprekinjeno. Napajajo spletne trgovine, banke, družbena omrežja, poslovne storitve, videoposnetke, državne evidence in sisteme umetne inteligence. Poleg elektrike, ki jo porabijo za računalniško delo, potrebujejo še energijo za hlajenje, rezervno napajanje in vzdrževanje ustreznih pogojev.

Zaradi umetne inteligence te potrebe hitro naraščajo. Učenje velikih modelov in njihova vsakodnevna uporaba zahtevata veliko več računskih operacij kot številne običajne spletne storitve. Posamezno vprašanje klepetalniku se uporabniku zdi skoraj breztežno, vendar se milijoni takšnih vprašanj seštejejo v potrebo po novih strežnikih, elektrarnah, omrežjih in hladilnih napravah.

Digitalizacija zato ne pomeni, da smo se odmaknili od industrije. Ustvarili smo novo industrijo, katere dimniki so manj opazni, proizvod pa ni predmet, temveč obdelan, shranjen ali posredovan podatek.

Zelena elektrika samo na letnem računu

Podjetja pogosto sporočajo, da podatkovne centre napajajo z obnovljivo energijo. Takšna trditev pa lahko pomeni več različnih stvari.

Center lahko podnevi in ponoči uporablja običajno mešanico elektrike iz omrežja, ob koncu leta pa kupi toliko potrdil ali sklene toliko pogodb z dobavitelji obnovljive energije, da na papirju pokrije svojo letno porabo. Čeprav je takšno financiranje obnovljivih virov lahko koristno, še ne pomeni, da je bila elektrika iz sonca ali vetra na voljo prav takrat, ko jo je center porabil.

Sončne elektrarne ponoči ne proizvajajo elektrike. Veter ne piha po urniku strežnikov. Podatkovni center pa mora delovati neprekinjeno.

Španski predlog je zato pomemben zaradi besed v vsaki uri. Zahteval naj bi, da je najmanj 80 odstotkov porabe sproti usklajene z novo proizvodnjo iz obnovljivih virov. S tem bi bilo precej težje ustvariti zeleno podobo zgolj z ugodnim letnim seštevkom.

Predvideno je tudi, da bi moral vsak novi megavat porabe spremljati en megavat novih obnovljivih zmogljivosti, zgrajenih najpozneje v osemnajstih mesecih pred začetkom delovanja centra. Podjetje tako ne bi moglo samo prevzeti elektrike, ki je že na voljo drugim uporabnikom, temveč bi moralo prispevati k povečanju proizvodnje.

Tudi to pravilo samo po sebi ne reši vseh težav. En megavat sončne elektrarne zaradi noči in oblačnega vremena ne zagotavlja enake stalne oskrbe kot en megavat neprekinjene porabe. Še vedno so potrebni hranilniki, prilagodljivi viri, rezervne zmogljivosti in okrepljeno omrežje. Toda predlog vsaj priznava, da nova velika poraba zahteva tudi novo proizvodnjo in ne samo novo pogodbo.

Tekmovanje za isto električno omrežje

Električno omrežje ni neskončen vir, na katerega je mogoče brez posledic priključevati vedno nove velike porabnike. Prenosni vodi, transformatorske postaje in proizvodne zmogljivosti imajo omejitve, njihova širitev pa zahteva čas in veliko denarja.

Ko podatkovni center zaprosi za priključitev, lahko rezervira ogromno zmogljivost, čeprav projekt še dolgo ne bo zgrajen ali pa sploh nikoli ne bo uresničen. To otežuje priključevanje drugih podjetij, stanovanjskih območij, železnic, toplotnih črpalk in javne infrastrukture.

Španija želi zato preverjati tudi resnost projektov ter preprečiti, da bi vlagatelji zasedli razpoložljive priključne zmogljivosti samo zato, ker pričakujejo, da jih bodo pozneje lahko koristno uporabili ali prodali. Za državo, ki želi hkrati elektrificirati promet, ogrevanje in industrijo, je to pomembno vprašanje.

Vsak megavat, namenjen podatkovnemu centru, je namreč megavat, ki ga v določenem trenutku ni mogoče nameniti drugemu porabniku. To ne pomeni, da podatkovnih centrov ne potrebujemo, temveč da je treba njihove potrebe postaviti ob bok potrebam celotne družbe.

Če mora država zaradi njih hitreje graditi omrežje ali ohranjati rezervne elektrarne, se pojavi tudi vprašanje, kdo bo to plačal. Tehnološka družba lahko zase sklene ugodno pogodbo za elektriko, stroški prilagoditve omrežja pa se prek omrežnin razdelijo med veliko širši krog uporabnikov.

Tudi voda postaja digitalna surovina

Strežniki se med delovanjem segrevajo, zato jih je treba hladiti. Nekateri podatkovni centri uporabljajo predvsem zračno hlajenje, drugi hladilne sisteme, ki porabljajo vodo. Količina je odvisna od tehnologije, podnebja, velikosti centra in vrste računalniškega dela.

Zato ni pošteno trditi, da vsak podatkovni center vedno porabi enako velike količine vode. Vendar je prav tako zavajajoče govoriti o digitalnih storitvah, kot da vode sploh ne potrebujejo. Poleg neposredne porabe za hlajenje je treba upoštevati tudi vodo, uporabljeno pri proizvodnji električne energije.

V Španiji je vprašanje posebej občutljivo. Država se redno srečuje s sušami, vročinskimi valovi in pritiski na vodne vire. Podatkovni center lahko v hladnejšem in vodnatem okolju pomeni drugačen poseg kot enak objekt v pokrajini, kjer za vodo že tekmujejo gospodinjstva, kmetijstvo, turizem in narava.

Učinkovit center lahko porabi manj vode kot starejši objekt, vendar tudi visoka učinkovitost ne odpravi učinka velikosti. Če postavimo dovolj novih centrov, se lahko skupna poraba poveča, čeprav vsak posamezni strežnik deluje varčneje.

Prav zato naj bi španska ureditev določila tudi strožja merila za vodno učinkovitost in poročanje. Brez javnih podatkov namreč lokalna skupnost težko presodi, kakšen vpliv bo imel načrtovani objekt na njene vire.

Delovna mesta niso edino merilo razvoja

Vlagatelji podatkovne centre predstavljajo kot priložnost za gospodarski razvoj, digitalno suverenost in nova delovna mesta. Del tega je nedvomno resničen. Gradnja zahteva veliko izvajalcev, delovanje pa tehnično usposobljene zaposlene. Bližina infrastrukture lahko privabi tudi druga tehnološka podjetja.

Toda podatkovni center ni tovarna z več tisoč delavci. Po končani gradnji lahko zelo velik objekt deluje z razmeroma majhnim številom stalno zaposlenih, čeprav zaseda veliko zemljišča ter porablja precej elektrike in vode.

Lokalna skupnost mora zato primerjati celotno bilanco: koliko delovnih mest bo dejansko nastalo, kakšne bodo njihove plače, koliko davkov bo ostalo v okolju, kdo bo financiral novo infrastrukturo in katere druge dejavnosti bodo zaradi zasedenih zmogljivosti težje prišle do elektrike, vode ali zemljišča.

Beseda naložba še ne odgovori na vprašanje, komu bo koristila. Prav tako beseda digitalno ne pomeni, da je poseg sodoben, čist in samodejno v javnem interesu.

Država ima pravico izbirati med projekti. Lahko daje prednost centrom, ki učinkoviteje uporabljajo energijo, ponovno uporabljajo odpadno toploto, potrebujejo manj pitne vode in ustvarjajo resnične povezave z lokalnim gospodarstvom. Ni ji treba sprejeti vsakega projekta samo zato, ker je vlagatelj veliko mednarodno tehnološko podjetje.

Podatki naj ostanejo v Evropi

Španski predlog poleg okoljskih pogojev vsebuje tudi zahteve glede digitalne suverenosti. Upravljavec naj bi imel sedež v Evropski uniji, podatki o delovanju centra pa naj bi se hranili na ozemlju Unije in bili zaščiteni pred nedovoljenim dostopom oblasti iz tretjih držav.

To odpira drugo stran razprave. Podatkovni center ni le velik porabnik energije, temveč tudi prostor, v katerem so shranjeni gospodarski, osebni in javni podatki. Država zato ne odloča samo o tem, kje bo stala stavba, ampak tudi pod katerimi zakoni in čigavim dejanskim nadzorom bo delovala ključna infrastruktura.

Evropa si želi več lastnih zmogljivosti za umetno inteligenco in računalništvo v oblaku, saj je trenutno močno odvisna od ameriških in drugih tujih ponudnikov. Toda digitalna suverenost ne more pomeniti zgolj, da enake centre postavimo na evropska tla. Pomeniti mora tudi evropska pravila glede varnosti, dostopa do podatkov, energije, okolja in odgovornosti.

Evropa je porabo začela meriti

Evropska unija od večjih podatkovnih centrov že zahteva poročanje o porabi energije in vode, izrabi odpadne toplote ter drugih kazalnikih učinkovitosti. Evropska komisija je leta 2025 objavila prvo oceno zbranih podatkov, pripravlja pa tudi skupno ocenjevalno shemo in minimalne standarde energijske učinkovitosti. Evropska komisija – energijska učinkovitost podatkovnih centrov

Merjenje je nujen začetek, vendar samo po sebi še ne določa, koliko centrov lahko posamezna pokrajina sprejme in kdo ima prednost pri dostopu do omejenih virov. Podjetje lahko zelo natančno poroča o veliki porabi, ne da bi jo bilo zaradi tega dolžno zmanjšati.

Španija poskuša narediti naslednji korak: okoljskih podatkov ne želi samo zbirati, temveč jih povezati s pogoji za priključitev in delovanje. Če bo uredba sprejeta v predlagani obliki, bi kršenje zahtev lahko vodilo tudi v izgubo dostopa do omrežja.

Takšna posledica ima precej večjo težo kot trajnostna oznaka ali letno poročilo, ki ga prebere le malo ljudi.

Kaj to pomeni za Slovenijo

Slovenija se po obsegu naložb ne more primerjati z največjimi evropskimi središči podatkovne industrije. Toda prav zaradi majhnosti mora še bolj premišljeno odločati, kateri veliki porabniki sodijo v posamezno okolje.

Naše električno omrežje bo moralo v prihodnjih letih podpirati elektrifikacijo prometa, ogrevanja in industrije ter vključevati vse več razpršene proizvodnje. Hkrati se ob sušah in vročinskih valovih tudi pri nas pokaže, da voda ni samoumevna.

Preden bi posamezen projekt dobil javne spodbude ali prednostno obravnavo, bi morali zato poznati njegovo dejansko porabo, število trajnih delovnih mest, vpliv na omrežje, vir vode, načrt ravnanja z odpadno toploto ter koristi za lokalno skupnost.

Podatkovni center lahko z odpadno toploto ogreva bližnje stavbe ali rastlinjake, vendar samo, če je takšna uporaba načrtovana že pred gradnjo. Lahko uporablja manj kakovostno oziroma ponovno uporabljeno vodo, vendar samo, če je zanjo zgrajen ustrezen sistem. Lahko prispeva k energetski preobrazbi, vendar samo, če nova obnovljiva proizvodnja res nastane zaradi njega.

Dobri nameni v predstavitvi projekta niso enaki zavezujočim pogojem.

Tudi naše vprašanje ima težo

Razprava o podatkovnih centrih se ne konča pri državah in tehnoloških podjetjih. Povezana je tudi z našimi navadami.

Vsaka fotografija, ki je nikoli več ne pogledamo, vsak samodejno ustvarjen videoposnetek in vsako vprašanje umetni inteligenci potrebujejo nekaj prostora za shranjevanje ali računske moči. Posamezna uporaba je neznatna, milijarde ponovitev pa niso več brez posledic.

To ne pomeni, da bi moral uporabnik pred vsakim spletnim iskanjem občutiti krivdo. Odgovornost posameznika ne sme postati izgovor, s katerim bi največje družbe razbremenili dolžnosti, da razkrijejo in zmanjšajo porabo svojih sistemov.

Pomeni pa, da tudi digitalna potrošnja ni povsem nematerialna. Tako kot smo se naučili razmišljati o energiji, vloženi v izdelavo oblačila ali prevoz hrane, se bomo morali naučiti videti infrastrukturo za vsakdanjimi digitalnimi storitvami.

Oblak mora nekje stati

Španski predlog ne pomeni zavračanja tehnologije. Pomeni zavrnitev zamisli, da je treba vsako tehnološko naložbo sprejeti brez pogojev, ker naj bi že sama po sebi predstavljala prihodnost.

Prihodnost potrebuje elektriko, vodo, prostor in zaupanje ljudi. Če podjetje teh stroškov ne vključi v svoj projekt, ne izginejo. Prevzamejo jih omrežje, okolje, davkoplačevalci ali prebivalci kraja, kjer je center zgrajen.

Podatkovni centri so nujni za sodobno družbo. Prav zato jih ne bi smeli obravnavati kot nevidne stavbe, o katerih odločajo samo vlagatelji in strokovnjaki. Postajajo del osnovne infrastrukture, zato morajo biti predmet enako resne javne razprave kot elektrarne, vodovodi, ceste in veliki industrijski obrati.

Oblak namreč nikoli ni samo oblak. Nekje stoji na zemlji, priključen je na električno omrežje in njegova toplota mora nekam oditi. Španija je s predlaganimi pravili naredila pomemben korak: digitalnemu svetu je začela vračati njegovo resnično težo.