V Tbilisiju rušijo modernistični kulturni kompleks, ki ni nikoli zaživel. Predsedniku gruzijske vlade se zdi grd, mestne oblasti ga imajo za neuporabnega, njegovi arhitekti pa opozarjajo, da z zgradbo izginjajo tudi denar, spomin in možnost drugačne prihodnosti. Toda najtežje vprašanje ni, ali nam je stavba všeč. Težje je vprašanje, kdo sme odločiti, da neki del mesta ne zasluži niti druge priložnosti.

V starem delu Tbilisija, kjer mestno podobo določajo pravoslavne cerkve, hiše iz 19. stoletja, ozke ulice in pogledi proti reki Kuri, stojita dve veliki kovinski cevi. Ena je nekoliko dvignjena nad tlemi in obrnjena proti mestu, druga leži ob njej. Skupaj delujeta kot nenavadno bitje, ki se je znašlo v napačnem času ali na napačnem kraju.

Nekateri v njiju vidijo drzno sodobno arhitekturo, drugi tujek, ki se nikoli ni zlil z mestom. Domačini jima pravijo Rike Tubes – cevi Rike – pa tudi nekoliko manj laskavo vrči Rike.

Kompleks sta zasnovala italijanska arhitekta Massimiliano in Doriana Fuksas. Namenjen je bil glasbenemu gledališču in razstavni dvorani, postal pa naj bi eno od znamenj sodobnega, navzven odprtega Tbilisija. Zgrajen je bil v letih 2011 in 2012, vendar ni bil nikoli dokončan in uradno odprt. Več kot desetletje je ostal prazen, prehajal med lastniki ter počasi propadal.

Zdaj ga rušijo.

Mestna arhitekturna služba je poleti odobrila odstranitev kompleksa, rušenje se je začelo konec julija, končano pa naj bi bilo do 25. decembra. Gruzijski predsednik vlade Irakli Kobahidze je stavbo že maja označil za grdoto, nevredno lepe prestolnice.

Njegove besede so neposredne in verjetno odražajo občutke dela prebivalcev. Stavba je res razdvajala mesto. Toda estetska sodba, izrečena s položaja politične moči, postane nekaj drugega kot mnenje običajnega mimoidočega. Če nekdo, ki odloča o prostoru, zgradbo razglasi za grdo, lahko pridejo za besedami tudi stroji. Reuters, 27. avgusta 2026

Stavba, ki je gledala proti mestu

Rike Tubes nista bili načrtovani kot zaprt spomenik arhitekturnemu egu. Vsak del kompleksa je imel svojo nalogo.

V severnem delu naj bi delovalo glasbeno gledališče s približno 550 sedeži, preddverjem, kavarno, tehničnimi prostori, odrom in skladišči. Druga cev je bila namenjena veliki razstavni dvorani, v katero bi obiskovalci vstopali po široki klančini.

Gledališki del je bil dvignjen od tal in usmerjen proti reki ter zgodovinskemu jedru mesta. Arhitekta sta ga opisovala kot nekakšen periskop, ki ne zakriva starega Tbilisija, temveč ga uokvirja in obiskovalcu ponudi drugačen pogled nanj.

To je pomembna podrobnost. Stavba, ki se marsikomu zdi napad na staro mesto, je bila zamišljena kot prostor opazovanja tega mesta. Ni želela posnemati cerkvenih streh ali pročelij iz 19. stoletja, temveč jim postaviti sodobnega sogovornika.

Vrednost projekta je bila po podatkih arhitekturnega studia ocenjena na približno 40 milijonov evrov. Njegova površina obsega okoli 10.000 kvadratnih metrov, od tega približno 9.200 kvadratnih metrov notranjih prostorov. Ne gre torej za majhen paviljon ali arhitekturni poskus, ki bi ga bilo mogoče odstraniti brez večjih posledic. Gre za veliko javno naložbo, ki nikoli ni dobila priložnosti opravljati naloge, zaradi katere je bila zgrajena. Studio Fuksas – Rike Park

Stavba je ostala nedokončan stavek. A namesto da bi ga mesto poskušalo dopisati, ga je pustilo bledeti, dokler ni postalo lažje trditi, da ga nima več smisla ohraniti.

Ko se zamenja oblast, se spremeni tudi pomen arhitekture

Kompleks je nastal v obdobju predsednika Mihaila Sakašvilija in njegovega Združenega nacionalnega gibanja. Takratna oblast je želela Gruzijo predstaviti kot sodobno, prozahodno državo, odprto tujim naložbam in mednarodni arhitekturi.

Po revoluciji vrtnic leta 2003 so se v Tbilisiju in drugih gruzijskih mestih začeli pojavljati novi mostovi, upravne stavbe, kulturni objekti in infrastruktura. Veliko projektov je bilo drznih, hitrih ter izrazito drugačnih od okolice. Z njimi se ni gradilo samo mesta, temveč tudi politična podoba države.

Tudi Rike Tubes sta bili del te podobe.

Leta 2012 je oblast prevzela stranka Gruzijske sanje. Gradnja kompleksa se je ustavila, kulturni objekt pa se je iz obljube prihodnosti začel spreminjati v ostanek prejšnjega režima. Ker ni bil dokončan, ni dobil programa. Ker ni dobil programa, ni mogel dokazati, ali bi ga prebivalci sčasoma sprejeli. Ker je ostal prazen, je postajal vedno močnejši dokaz, da je bila naložba zgrešena.

Tako nastane priročen krog: oblast stavbe ne dokonča, nato pa njeno nedokončanost uporabi kot razlog, da jo odstrani.

To seveda ne pomeni, da bi morala vsaka nova oblast brez pomisleka dokončati vse projekte prejšnje. Nekateri so res predragi, slabo zasnovani ali nepotrebni. Javni denar ne sme postati talec arhitektovega imena ali želje nekdanjih politikov, da za seboj pustijo monumentalno sled.

Toda prav zato mora obstajati resna presoja. Koliko bi stala dokončanje in prenova? Kakšne nove vsebine bi lahko stavba sprejela? Bi jo bilo mogoče odpreti postopoma? Kakšen bo strošek rušenja? Kaj bo z zemljiščem? Kaj bo z materialom? In predvsem: ali je bila javnosti sploh ponujena resnična možnost, da izbira med odstranitvijo in ponovno uporabo?

Ko se politična razlaga stavbe spremeni, se njene stene ne spremenijo. Spremeni se le zgodba, ki jo oblast pripoveduje o njih.

Lepota ni javni razpis z enim zmagovalcem

Arhitektura je posebna umetnost, ker se ji ne moremo preprosto izogniti. Knjige, ki nam ni všeč, ni treba prebrati. Slike ni treba obesiti v dnevno sobo. Stavba pa stoji v skupnem prostoru in vpliva tudi na ljudi, ki je niso izbrali.

Zato je razumljivo, da prebivalci nasprotujejo objektu, ki se jim zdi prevelik, vsiljiv ali neprimeren za zgodovinsko okolje. Mesto ni razstava arhitektov, temveč prostor vsakdanjega življenja.

Toda iz tega še ne sledi, da mora biti vsaka stavba všeč večini. Če bi mesta ohranjala samo tisto arhitekturo, ki nikogar ne moti, bi postala urejena, prijetna in skoraj brez spomina na obdobja, ko je kdo poskusil nekaj drugačnega.

Današnja znamenitost je bila lahko v času nastanka osovražen tujek. Stavbe, ki jih danes varujemo kot dediščino, so bile nekoč prevelike, predrzne, hladne ali nerazumljive. Okus se spreminja, mesto pa potrebuje čas, da novo podobo sprejme, zavrne ali ji najde drugačen pomen.

Rike Tubes tega časa niso zares dobile. Ljudje niso mogli presoditi, kako bi kompleks deloval ob koncertu, razstavi, večernem dogodku ali vsakodnevnem obisku kavarne s pogledom na reko. Poznali so ga predvsem kot zaprto, nedokončano in propadajočo lupino.

Zelo težko je vzljubiti kulturni dom, ki ga nikoli ne smeš obiskati.

Neuporabnost, ki jo je ustvarilo zanemarjanje

Mestne oblasti in zagovorniki rušenja opozarjajo, da je kompleks nefunkcionalen, zapuščen in v slabem stanju. Leta 2025 je na njegovem območju v nesreči umrl najstnik, kar je dodatno opozorilo na nevarnost nezavarovane stavbe.

Takšnega opozorila ni mogoče odpraviti z govorom o umetnosti. Javni prostor mora biti varen, zapuščen objekt pa ne sme ogrožati otrok, mladostnikov, radovednih obiskovalcev ali brezdomnih ljudi, ki v njem poiščejo zavetje.

Toda varnostna težava sama po sebi še ne pove, ali je treba stavbo podreti. Pove, da je nekdo predolgo dopuščal, da je ostala nezavarovana in brez namena.

Propadanje pogosto predstavljamo kot naravni proces, skoraj kot bolezen, ki se stavbe loti sama od sebe. V resnici je lahko tudi rezultat odločitev: da se strehe ne popravi, da se vode ne odvaja, da se objekt ne varuje, da se ne poišče začasne vsebine in da se leta ne določi njegove prihodnosti.

Ko je stavba dovolj dolgo zanemarjena, postane rušenje videti kot edina razumna rešitev. Toda takrat presojamo predvsem posledice zanemarjanja, ne več prvotnih možnosti objekta.

To je morda najcenejši način političnega odločanja, vendar skoraj nikoli ni najcenejši način ravnanja z javnim premoženjem.

Tudi tisti, ki je ne mara, lahko nasprotuje rušenju

Med najbolj zgovornimi odzivi na rušenje ni izjava arhitekta, ki brani svoje delo. Prihaja od prebivalke Tbilisija, ki je Reutersu povedala, da ji stavba osebno ni všeč, a kljub temu nasprotuje njeni odstranitvi.

Po njenem bi morala država denar namesto za rušenje nameniti brezplačnim obrokom za šolarje in zdravilom za revne.

To stališče preseže običajni spor med ljubitelji in nasprotniki moderne arhitekture. Stavbe ni treba občudovati, da se vprašamo, ali je njeno uničenje smiselno. Lahko jo imamo za grdo in hkrati menimo, da je še večja potrata podreti nekaj, v kar je bilo že vloženega veliko javnega denarja.

Takšna drža je pravzaprav zrela oblika odnosa do skupnega prostora. Ne zahteva, da nam je vse všeč. Zahteva pa, da se skupnega premoženja ne uničuje samo zato, ker ne ustreza našemu okusu ali politični pripadnosti.

Mesto ni zasebna dnevna soba vsakokratnega župana ali predsednika vlade.

Arhitekta predlagata drugo življenje

Massimiliano in Doriana Fuksas sta rušenju nasprotovala ter predlagala, da bi se za kompleks poiskal nov program. Po njunem bi bilo mogoče stavbo ponovno povezati z javnim življenjem in prihodnjim razvojem mesta, ne da bi zavrgli že opravljeno delo in vložena sredstva.

Arhitekta seveda nista nepristranska opazovalca. Branita svoj projekt, ugled in avtorsko delo. Njuno nasprotovanje zato ni samo dokaz, da je rušenje napačno.

Toda predlog ponovne uporabe si zasluži več kot vljudno zavrnitev. Kulturni kompleks bi lahko dobil drugačno vsebino od prvotno zamišljene: večnamenski prireditveni prostor, sodobno galerijo, knjižnico, ustvarjalne delavnice, raziskovalno središče, prostore za mlade ali kombinacijo javnih in tržnih dejavnosti.

Vsaka rešitev bi zahtevala denar. Morda bi temeljita strokovna presoja pokazala, da je konstrukcija res v preslabem stanju ali da bi bila predelava nesorazmerno draga. Vendar bi morala biti takšna ugotovitev podprta s podatki in predstavljena javnosti, ne nadomeščena z besedo grdota.

Studio Fuksas trdi, da je oblast poskušal doseči s predlogi za ohranitev in preureditev, vendar pri tem ni bil uspešen. Arhitekta sta za Reuters povedala, da o začetku rušenja nista bila vnaprej obveščena.

Njuna misel, da ni mogoče izbrisati stavb, ne da bi izbrisali tudi spomin in zgodovino, je nekoliko vznesena, vendar zadene bistvo: rušenje ne izbriše samo fizičnega predmeta. Izbriše možnost, da bi se neuspešen projekt nekoč spremenil v nekaj uporabnega.

Pravica do druge možnosti

Sodobno razmišljanje o prostoru vse bolj poudarja prenovo in ponovno uporabo obstoječih stavb. Razlog ni samo kulturni, temveč tudi okoljski.

V vsako konstrukcijo so že vloženi energija, surovine, prevoz in delo. Jeklo je bilo izdelano, beton zmešan, steklo in kovinske obloge pripeljane na gradbišče. Ob rušenju velik del te vložene energije postane odpadek, nato pa je za morebitno novo stavbo potrebna nova količina materiala.

Najbolj okolju prijazna stavba ni vedno nova stavba z zeleno oznako. Pogosto je to tista, ki že stoji in ji je mogoče prilagoditi namen.

Seveda tudi ohranjanje ni vedno smiselno. Nekateri objekti so konstrukcijsko nevarni, energetsko potratni ali tako neprimerni za vsakršno uporabo, da bi njihova obnova zahtevala več sredstev in materiala kot odgovorna zamenjava.

Toda rušenje bi moralo biti sklep temeljite presoje, ne njen začetek.

Pri Rike Tubes javnosti še vedno ni jasno predstavljeno, kaj naj bi kompleks nadomestilo. Omenjena je možnost hotela, vendar dokončni novi projekt ni znan. Če stavbo rušimo brez jasne prihodnosti zemljišča, ne odstranjujemo ovire pred boljšim razvojem. Ustvarjamo le prazen prostor in zaupamo, da bo poznejši načrt bolj smiseln od prejšnjega.

Tudi prvotni načrt je nekoč obljubljal prihodnost.

Kdo je lastnik mestnega spomina?

Kompleks je sčasoma prešel v zasebno last, sedanji lastnik pa je zaprosil za dovoljenje za odstranitev. To odpira dodatno vprašanje: koliko lahko mesto odloča o stavbi, ki je zasebna last, vendar stoji na pomembni javni lokaciji in je bila prvotno zgrajena z javnim denarjem?

Pravna lastnina in kulturni pomen nista vedno ista stvar.

Lastnik ima upravičen interes, da zemljišče uporablja in da mu zapuščen objekt ne povzroča stroškov ali odgovornosti. Mesto pa ima interes, da pomembni deli njegove podobe ne izginejo brez javne razprave. Prebivalci imajo interes vedeti, kaj bo z območjem, ki ga vsak dan gledajo in ki je bilo financirano tudi v njihovem imenu.

Stavba je lahko v zemljiški knjigi zasebna, v spominu mesta pa skupna.

Prav zato kulturno dediščino varujemo tudi tedaj, ko ni v državni lasti. Ne zato, ker bi hoteli lastniku odvzeti vse pravice, temveč ker priznavamo, da imajo nekatere stavbe pomen, ki presega njihovo tržno vrednost.

Rike Tubes so za uradno dediščino verjetno premlade in preveč sporne. Toda mladost stavbe še ne pomeni, da nima kulturnega pomena. Pomen lahko nastane tudi iz konflikta, političnih sprememb, neizpolnjenih obljub in desetletja čakanja.

Mesto si ne zapomni samo svojih uspehov.

Spomenik napačni odločitvi

Morda je bil projekt že od začetka slabo premišljen. Morda je takratna oblast želela predvsem razkazovati modernost, ne da bi dovolj dobro načrtovala program, stroške dokončanja in dolgoročno upravljanje. Mednarodno znano arhitekturno ime še ne zagotavlja, da bo stavba koristila prebivalcem.

Če je bilo tako, bi Rike Tubes lahko razumeli kot spomenik politični nečimrnosti in nepremišljenemu ravnanju z javnim denarjem.

Toda tudi spomenik napačni odločitvi ima lahko vrednost.

Lahko nas opominja, kako oblast uporablja arhitekturo za ustvarjanje lastne podobe. Lahko pokaže, kaj se zgodi, ko novi politiki zavržejo projekt predhodnikov, še preden ugotovijo, ali ga je mogoče uporabiti drugače. Lahko postane prostor, v katerem mesto odkrito govori o svoji bližnji preteklosti, namesto da jo poskuša polepšati.

Če odstranimo vsak dokaz neuspeha, ne dobimo mesta brez napak. Dobimo mesto, ki svoje napake skriva.

Rušenje ne bo povrnilo že porabljenega denarja. Ne bo spremenilo dejstva, da je kompleks več kot desetletje ostal prazen. Izginil bo samo predmet, ob katerem bi se bilo mogoče vprašati, kdo je sprejemal odločitve in zakaj mu ni nihče pravočasno določil prihodnosti.

Mesto ni dokončana slika

Pogosto govorimo, da mora nova arhitektura spoštovati podobo mesta. Toda podoba mesta ni bila nikoli ustvarjena naenkrat.

Tbilisi ni nastal kot dokončana razglednica. V njem so se nalagali različni časi, oblasti, vere, slogi in predstave o lepoti. Tudi tisto, kar danes doživljamo kot skladno zgodovinsko okolje, je nekoč nastajalo z rušenjem, prezidavami in posegi, ki niso bili vsem všeč.

Mesto živi prav zaradi napetosti med starim in novim. Če novo vedno prisilimo, da posnema staro, dobimo arhitekturo, ki se preteklosti ne pridruži, temveč jo posnema kot kuliso.

Rike Tubes so bile morda preglasen sogovornik staremu Tbilisiju. Toda mesto bi lahko poskusilo njihov glas umiriti, jim določiti novo vsebino, urediti okolico in preveriti, ali lahko iz spora nastane zanimiv odnos.

Namesto tega je izbralo tišino.

Grdota kot politični argument

Najnevarnejši del zgodbe ni rušenje ene stavbe. Nevarno je merilo, s katerim se rušenje upravičuje.

Beseda grdo ne potrebuje dokazov. Ne zahteva izračuna stroškov, strokovne presoje konstrukcije, razprave o ponovni uporabi ali javnega natečaja. Deluje takoj in nagovarja občutek, ki ga je težko ovreči. Če se več ljudi strinja, je odločitev že skoraj videti demokratična.

Toda oblast ne sme svojih estetskih preferenc zamenjati za javni interes.

Predsednik vlade lahko reče, da mu stavba ni všeč. Njegovo mnenje je enako legitimno kot mnenje arhitekta, prebivalca ali turista. Ni pa zaradi funkcije samodejno bolj pravilno. Prav nasprotno: ker imajo njegove besede večjo moč, bi moral biti pri njihovem izrekanju previdnejši.

Ko politika zgradbo poveže s prejšnjim režimom in jo hkrati razglasi za nevredno mesta, estetika postane politično orodje. Rušenje lahko nato deluje kot urejanje prostora, čeprav obenem ureja tudi zgodovinski spomin.

Ni treba dokazati, da sedanja gruzijska oblast stavbo ruši izključno zato, ker je povezana s predhodniki. Že dejstvo, da je ta povezava del javnega pomena kompleksa, zahteva večjo preglednost in previdnost.

Česar ni več, ni mogoče premisliti

Obnovo je mogoče ustaviti, spremeniti ali nadaljevati drugače. Stavbi je mogoče nameniti novo vsebino, razpisati natečaj, jo delno odpreti ali celo pustiti, da nekaj časa ostane kot zavarovana ruševina.

Rušenje je drugačno. Ko je končano, razprava izgubi svoj predmet.

Fotografije bodo ostale, mnenja se bodo še nekaj časa kresala, nato pa se bo pozornost preselila drugam. Na mestu kompleksa bo nastala nova stavba ali prazen prostor. Prihodnje generacije ne bodo več mogle same presoditi, ali je bila arhitektura res neznosna, zanimiva, smešna, pogumna ali samo prezgodnja.

Odločitev bo zanje že sprejeta.

Morda je Rike Tubes res nemogoče smiselno dokončati. Morda bi neodvisna presoja pokazala, da je rušenje najvarnejša in gospodarna rešitev. Toda javnost bi morala poznati takšno presojo, preden stroji dokončajo delo.

Stavba si ne zasluži ohranitve samo zato, ker jo je zasnoval slavni arhitekt. Prav tako si ne zasluži uničenja samo zato, ker jo je vpliven politik označil za grdo.

Med tema dvema skrajnostma je prostor za trezno odločanje – za podatke, javno razpravo, arhitekturno domišljijo in priznanje, da tudi neuspel projekt vsebuje že vloženo delo, denar in čas.

Morda ni bila grda, ampak nezaželena

Rike Tubes nikoli niso dobile možnosti postati tisto, za kar so bile zgrajene. Niso gostile glasbe, razstav in ljudi. Mesto jih je poznalo kot zaprto lupino prejšnje politične obljube.

Zato danes pravzaprav ne moremo vedeti, ali je propadla arhitektura ali predvsem odločitev, da se arhitekturi ne dovoli zaživeti.

Grda stavba lahko z dobro vsebino postane ljubljen prostor. Lepa stavba brez ljudi pa ostane samo drag predmet. Največja napaka kompleksa Rike morda ni bila njegova nenavadna oblika, temveč praznina, ki jo je oblast več kot desetletje dopuščala v njem.

Zdaj bo izginila tudi oblika, praznina pa bo ostala – vsaj dokler je ne zapolni nov projekt, nova oblast in nova razlaga tega, kaj sodi v lepo mesto.

Vprašanje zato ni samo, ali je grdo stavbo dovoljeno izbrisati.

Vprašanje je, ali jo je oblast najprej dovolj dolgo puščala propadati, da je njen izbris postal videti kot edina razumna rešitev.