Nova raziskava Unicefa kaže, da je spletno spolno zlorabo ali izkoriščanje doživel približno vsak peti izmed anketiranih otrok, policiji ali drugi službi pa je bil prijavljen manj kot odstotek primerov. Toda odgovor ne more biti samo strožji nadzor otrokovega telefona. Otrok bo spregovoril predvsem takrat, ko bo verjel, da bo odrasli najprej zaščitil njega – in šele nato odprl vprašanje pravil, napak in posledic.

Otrok pride domov, odloži torbo in sede za mizo. Telefon obrne z zaslonom navzdol. Ko prejme sporočilo, ga hitro pogleda, nato pa postane tišji. Morda tisti večer noče večerjati. Morda naslednje jutro išče razlog, da ne bi šel v šolo. Morda se ne zgodi nič opaznega.

Na telefonu pa ostajajo sporočila, fotografije, zahteve in grožnje. Napadalec ve, kaj je bilo poslano, platforma ima podatke o pogovoru, naprava beleži obvestila, toda odrasli, ki sedi nekaj metrov stran, ne ve ničesar.

Ne zato, ker otroka ne pozna. Tudi ne nujno zato, ker otrok ne bi razumel, da potrebuje pomoč. Molči lahko prav zato, ker predobro pozna možne odzive odraslih.

Zakaj si mu sploh odgovoril? Zakaj si poslala fotografijo? Saj smo ti povedali, da ne smeš govoriti z neznanci. Zdaj ti bomo vzeli telefon. Kako si lahko bila tako nepremišljena?

Otrok, ki se že počuti osramočenega ali krivega, v takšnih stavkih ne sliši zaščite. Sliši potrditev svojega največjega strahu: če bo povedal, bo izgubil še tisto malo nadzora, ki mu je ostalo.

Dvajset milijonov otrok v enaindvajsetih državah

Unicefova raziskava je zajela približno 21.000 uporabnikov spleta, starih od 12 do 17 let, v 21 državah Afrike, Azije, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope. Podatki so bili zbrani med letoma 2020 in 2025.

Po ocenah raziskovalcev je najmanj eno obliko spletnega spolnega izkoriščanja ali zlorabe v letu pred anketiranjem doživelo približno 20 milijonov otrok oziroma več kot petina anketirane populacije.

Približno 15 milijonov jih je bilo izpostavljenih neželeni spolni vsebini, devet milijonov jih je nekdo silil v spolne pogovore ali pošiljanje intimnih podob, štirje milijoni pa so poročali, da so bile njihove intimne podobe razširjene brez njihovega soglasja.

Skoraj 60 odstotkov prijavljenih izkušenj se je zgodilo na družbenih omrežjih. Med pogosto omenjenimi platformami so bili Facebook, WhatsApp, Instagram, Snapchat in TikTok, približno 14 odstotkov primerov pa je bilo povezanih s spletnimi igrami.

Številk ne smemo nekritično prenesti na ves svet ali neposredno na Slovenijo. Raziskava ni zajela vseh držav, podatki so nastajali v več različnih letih, otroci brez dostopa do spleta pa v njej niso sodelovali. Tudi podjetja opozarjajo, da so v vmesnem času uvedla nekatere dodatne varnostne možnosti.

Toda nobeno metodološko pojasnilo ne zmanjša najbolj pretresljivega podatka: manj kot odstotek primerov je bil prijavljen policiji, socialnemu delavcu ali svetovalni službi. Reuters, 3. septembra 2026

Otrok storilca pogosto že pozna

Ko govorimo o nevarnostih na spletu, si pogosto predstavljamo neznanega odraslega, ki se z lažnim profilom približa otroku. Takšni primeri obstajajo in so lahko izredno nevarni, vendar niso celotna zgodba.

Več kot polovica primerov v Unicefovi raziskavi je bila povezana z nekom, ki ga je otrok že poznal: prijateljem, sorodnikom, vrstnikom ali osebo, s katero je bil v čustvenem razmerju. V 38 odstotkih primerov je otrok storilca prvič srečal na spletu.

Ta razlika je pomembna. Otroku lahko večkrat ponovimo, naj ne govori z neznanci, vendar mu s tem ne pomagamo dovolj, kadar pritisk prihaja od sošolca, starejšega prijatelja, nekdanjega partnerja ali nekoga, ki mu je sprva zaupal.

Spletna zloraba se redko začne z očitno grožnjo. Začne se lahko s pozornostjo, pohvalo in občutkom posebne bližine. Nekdo otroka posluša, mu pritrjuje, ga razume bolje kot domači ali vrstniki. Meje premika počasi: najprej z osebnim vprašanjem, nato s spolno pripombo, fotografijo ali prošnjo, ki naj bi dokazala zaupanje.

Ko otrok enkrat nekaj pošlje, se odnos lahko spremeni. Pohvala postane zahteva, zahteva pa grožnja: če ne bo poslal še nečesa, bo prejšnja fotografija objavljena, poslana staršem ali razdeljena med sošolce.

Storilec otroka prepričuje, da je sam sodeloval in je zato tudi sam kriv. Prav občutek krivde postane sredstvo nadzora. Safe.si – spletni grooming

Fotografija ni dovoljenje za zlorabo

Odrasli včasih težko zadržimo prvo reakcijo. Ko nas je strah, iščemo trenutek, v katerem bi lahko nevarnost preprečili. Otrokova odločitev, da je odgovoril na sporočilo, zaupal neznancu ali poslal intimno fotografijo, se zato hitro znajde v središču pogovora.

Toda otrokova napaka ni dovoljenje za zlorabo.

Če je mladoletnik poslal fotografijo eni osebi, s tem ni dovolil njenega nadaljnjega razširjanja. Če je privolil v pogovor, ni privolil v izsiljevanje. Če je sprva sodeloval, ima še vedno pravico reči ne. Če je nekomu zaupal, odgovornost za zlorabljeno zaupanje nosi tisti, ki ga je izkoristil.

To ne pomeni, da se z otrokom pozneje ne bomo pogovorili o varnejšem ravnanju. Pomeni pa, da moramo pravilno določiti vrstni red.

Najprej je treba ustaviti nevarnost, ohraniti dokaze in otroku vrniti občutek, da ni ostal sam. Vzgojni pogovor lahko počaka. Če se začneta zaščita in očitek v istem stavku, bo otrok pogosto slišal samo očitek.

Najpomembnejši prvi odziv ni vprašanje: »Zakaj si to naredil?«

Pomembnejši so stavki: »Prav je, da si mi povedal. Verjamem ti. Za to, kar ti nekdo počne, nisi kriv. Zdaj bova skupaj poiskala pomoč.«

Kazen, ki zadene napačnega človeka

Ko odrasli izve za zlorabo, lahko otroku vzame telefon, izbriše račun in prepove uporabo družbenih omrežij. To se zdi hitro, odločno in varno.

Včasih je treba posamezen stik res takoj prekiniti ali začasno omejiti uporabo določene storitve. Toda popolna prepoved ima lahko tudi drugačno sporočilo: zaradi tega, kar ti je nekdo storil, boš kaznovan ti.

Telefon za otroka ni samo zabava. Je tudi povezava s prijatelji, razredom in dejavnostmi. Na njem so skupine, v katerih se dogovarjajo za šolsko delo, glasba, fotografije, pogovori in velik del njegovega družbenega življenja.

Če razkritju samodejno sledi odvzem naprave, se otrok nauči, da iskrenost prinese novo izgubo. Naslednjič bo zato morda poskušal težavo rešiti sam: plačal bo izsiljevalcu, poslal novo fotografijo, izbrisal pogovor ali odprl skrivni račun.

S tem ne bo varnejši. Postal bo samo manj viden.

Varnostna pravila so potrebna, vendar morajo nastajati v pogovoru in biti sorazmerna z dejansko nevarnostjo. Namen ni dokazati, kdo v družini odloča, temveč otroku pomagati, da ponovno pridobi nadzor.

Preden karkoli izbrišemo

Prva želja otroka je lahko, da bi izbrisal vse, kar se je zgodilo. Tudi starš bi najraje odstranil vsebino in zaprl račun. Toda sporočila, uporabniška imena, povezave, datumi, fotografije in zahteve lahko pozneje postanejo pomembni dokazi.

Smiselno je shraniti posnetke zaslona in druge podatke, ne da bi spornih vsebin po nepotrebnem razširjali ali jih pošiljali sorodnikom in znancem. Nato je mogoče uporabnika blokirati in prijaviti platformi.

Če nekdo otroku grozi, ga izsiljuje, od njega zahteva spolne posnetke, razširja njegove intimne podobe ali skuša doseči srečanje v živo, je treba poiskati strokovno pomoč in po potrebi obvestiti policijo. Ob neposredni nevarnosti je številka policije 113.

Pomembno pa je, da odrasli otroku sproti razloži, kaj bo naredil in komu bo povedal. Tudi dobronamerna pomoč lahko postane nova izkušnja nemoči, če odrasli prevzame telefon, pokliče več ustanov in začne razpošiljati zgodbo, otrok pa samo opazuje, kako o njem odločajo drugi.

Otroka ni mogoče vedno vključiti v vsako odločitev, posebno kadar je ogrožena njegova varnost. Lahko pa mu povemo, kaj se dogaja, zakaj je posamezen korak potreben in kaj lahko pričakuje.

Zaščita ne sme pomeniti, da otrok znova izgubi glas.

Tudi umetna inteligenca posega v otrokovo telo

Unicefova raziskava opozarja še na novejšo obliko nasilja. V devetih državah, kjer so zbirali podatke o tem pojavu, je približno 1,1 milijona otrok navedlo, da je nekdo izdelal spolno podobo ali videoposnetek z njihovim obrazom oziroma telesom s pomočjo umetne inteligence.

Za takšno zlorabo storilec ne potrebuje intimne fotografije. Dovolj je lahko običajna podoba z družbenega omrežja, šolskega dogodka ali družinske objave.

Nastala fotografija je lažna, ponižanje in strah pa nista.

Žrtev ve, da podoba ni resnična, toda ne more nadzorovati, kdo jo bo videl in kdo ji bo verjel. Med vrstniki je lahko že sama trditev, da fotografija obstaja, dovolj za posmeh, izključevanje ali izsiljevanje.

V takšnem primeru je posebej nevaren odziv: »Saj nisi zares ti.«

Otrokovo telo morda ni bilo fotografirano na prikazani način, njegova identiteta pa je bila uporabljena. Napad je resničen, ker so resni njegove posledice.

Tehnologija je zameglila staro mejo med ponarejeno in pristno podobo, ni pa odpravila odgovornosti. Človek ima pravico odločati tudi o digitalnih predstavitvah svojega telesa.

Platforma ne sme biti samo prizorišče

Staršem se pogosto nalaga skoraj nemogoča odgovornost. Poznati bi morali vsako aplikacijo, razumeti vse nastavitve zasebnosti, spremljati nove načine izsiljevanja in obenem spoštovati otrokovo potrebo po samostojnosti.

Tehnološka podjetja pa se predstavljajo kot nevtralni ponudniki prostora, v katerem se pač srečujejo ljudje.

Toda platforma določa, kdo lahko otroku pošlje sporočilo, kako preprosto je fotografijo shraniti, koliko anonimnih računov je mogoče odpreti, kako hitro se vsebina širi ter ali bo prijava obravnavana v minutah, dnevih ali sploh nikoli. Njena zasnova ni samo tehnično ozadje zlorabe. Lahko jo oteži ali olajša.

Podjetja poudarjajo zasebne račune za mladoletnike, omejevanje stikov z neznanimi odraslimi, samodejno zaznavanje spornih vsebin in orodja za prijavo. Takšni ukrepi so potrebni. Vendar se ob visokih številkah postavlja vprašanje, zakaj varnostne možnosti tako pogosto nastanejo šele po javnem pritisku, sodnih postopkih in razkritjih.

Otrokova varnost ne bi smela biti dodatna nastavitev, ki jo mora poiskati dovolj poučen starš. Vgrajena bi morala biti v samo zasnovo storitve.

Nadzor ni isto kot odnos

Popoln nadzor nad otrokovim digitalnim življenjem ni niti mogoč niti nujno zaželen. Otrok potrebuje zasebnost, da se uči samostojnosti, gradi prijateljstva in oblikuje identiteto. Odraščanje brez skrivnosti ne bi bilo varnejše od odraščanja brez meja.

Starševska naloga zato ni, da bere vsak pogovor. Pomembneje je ustvariti dovolj varen odnos, da otrok ve, kdaj zasebnost ne zadostuje več in potrebuje pomoč.

Tak odnos se ne zgradi na dan, ko nastane težava. Gradi se ob manjših dogodkih: ko otrok pove, da je videl neprimerno vsebino; ko prizna, da je prekršil pravilo; ko pokaže nenavadno sporočilo; ko odrasli sliši zgodbo o »nekom iz razreda« in ne začne takoj pridigati.

Otroci pogosto najprej preizkusijo odziv. Ne povedo vsega, temveč majhen del. Opazujejo obraz odraslega, ton glasu in prvo vprašanje.

Če odrasli ob manjši napaki eksplodira, se otrok ne bo vrnil z večjo.

To ne pomeni, da mora starš skrivati zaskrbljenost ali odobravati vsako ravnanje. Pomeni samo, da je miren odziv del zaščite. Odrasli lahko svojo jezo prihrani za storilca in sistem, ki je zlorabo omogočil, ne pa za otroka, ki je zbral pogum in spregovoril.

Kaj otroku obljubiti – in česa ne

Otroku ne moremo pošteno obljubiti, da ne bomo nikomur povedali. Če je ogrožen, bomo morda morali vključiti šolo, svetovalno službo, policijo ali druge strokovnjake.

Lahko pa mu obljubimo nekaj drugega: da ne bomo ukrepali za njegovim hrbtom, razen če bi bilo to nujno za njegovo varnost; da mu bomo povedali, kaj sledi; da mu ne bomo očitali zaupanja; da ga ne bomo pustili samega med postopki.

Prav tako mu ne smemo obljubiti, da bo vsaka fotografija zagotovo izginila s spleta. Nekatere vsebine je mogoče odstraniti, popolnega nadzora nad vsemi kopijami pa pogosto ni. Lažna zagotovila lahko povzročijo novo razočaranje.

Bolj pošteno je reči: »Naredili bomo vse, kar lahko. Kar se je zgodilo, ne spremeni tega, kdo si. Ne boš se s tem ukvarjal sam.«

Otrok ne potrebuje odraslega, ki ima takoj vse odgovore. Potrebuje odraslega, ki zdrži njegovo zgodbo in ostane ob njem tudi tedaj, ko rešitev ni hitra.

Kje poiskati pomoč

Otrok ali mladostnik se lahko v Sloveniji obrne na TOM telefon 116 111, ki deluje vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, med 12. in 20. uro. Pogovor je brezplačen, anonimen in zaupen, pomoč pa je dostopna tudi po elektronski pošti ter prek spletnega klepeta. Safe.si – strokovna pomoč

Na portalu Safe.si so zbrane informacije o spletnem navezovanju stikov, izsiljevanju, neprimernih vsebinah in možnostih pomoči. Nasvete za starše in navodila za ravnanje ob sumu spletne spolne zlorabe objavlja tudi slovenska policija.

Pri neposredni nevarnosti ali sumu kaznivega dejanja je mogoče poklicati 113. Otrok se lahko obrne tudi na šolsko svetovalno službo, center za socialno delo ali odraslo osebo, ki ji zaupa.

Toda seznam telefonskih številk sam po sebi ni dovolj. Otrok mora najprej verjeti, da je njegova težava dovolj resna, da sme prositi za pomoč, in da ga človek na drugi strani ne bo obsodil.

Manj kot odstotek ni otrokova odpoved

Ko manj kot odstotek primerov doseže policijo, socialnega delavca ali svetovalno službo, je najlažje reči, da otroci pač ne povedo.

Toda molk ni samo otrokova odločitev. Je tudi ocena okolja.

Otrok molči, kadar pričakuje, da mu ne bomo verjeli. Molči, kadar se boji, da bo razočaral starše. Molči, kadar meni, da bo zaradi razkritja izgubil prijatelje, telefon ali pravico do zasebnosti. Molči, kadar storilec uspešno prenese sram z lastnega dejanja na njegovo domnevno napako.

Zato manj kot odstotek ni samo podatek o otrocih. Je podatek o odraslih, ustanovah in družbi, ki še niso postali dovolj varen naslov.

Otroka lahko naučimo nastavitev zasebnosti, močnih gesel in previdnosti pri pošiljanju fotografij. Vse to je koristno. Ne moremo pa mu zagotoviti sveta brez manipulacije, nasilja in napačnih odločitev.

Lahko mu zagotovimo nekaj drugega: pot nazaj do nas.

Telefon ve, odrasli pa lahko izve

Naslov tega članka namenoma nekoliko zavaja. Telefon sam ne ve ničesar. Hrani podatke, ne razume pa strahu. Ne opazi, da je bilo sporočilo poslano pod pritiskom. Ne more presoditi, zakaj otrok ponoči ne spi, in mu ne more povedati, da ni kriv.

To lahko naredi samo človek.

Morda je zato najpomembnejše vprašanje za starša manj tehnično, kot bi pričakovali. Ne glasi se: ali poznam vse otrokove aplikacije? Niti: ali lahko preverim njegov telefon?

Glasi se: kaj bi moj otrok pričakoval, da bom naredil, če mi pove nekaj zelo težkega?

Če pričakuje jezo, kazen ali razočaranje, bo telefon še naprej vedel več od nas. Če pričakuje mir, zaščito in skupno iskanje rešitve, obstaja možnost, da bo spregovoril.

Največja varnostna nastavitev namreč ni skrita v telefonu. Nastaja v odnosu – veliko prej, preden jo otrok prvič zares potrebuje.