Izšla je pesniška zbirka Sprehajanje, tretja samostojna pesniška knjiga Vanje Čibej. Prvim natisnjenim izvodom zbirk Lo Šu in Jaz in čas: Črke enostavne se je tako pridružila še knjiga, ki je nastajala počasi, skozi več obdobij pisanja, izbiranja, preurejanja in ponovnega branja.

Ko knjiga prispe iz tiskarne, se vse tisto delo, ki je potekalo za računalniškim zaslonom, nenadoma spremeni v nekaj oprijemljivega. Papir, barve, praznine med prostor med pesmimi in šelestenje strani ustvarijo celoto, ki je med pripravo ni mogoče povsem predvideti. Sprehajanje je v tiskani obliki zaživelo prav natanko tako, kot je bilo zamišljeno: umirjeno, zračno in nekoliko skrivnostno.

Sprehajanje skozi notranje pokrajine

Naslov zbirke ne označuje le hoje po resničnih poteh. Gre predvsem za sprehajanje skozi spomin, odnose, izgube, bližino, vprašanja in tišino. Pesmi se premikajo med osebnim in simbolnim, med vsakdanjim trenutkom in podobami, ki segajo v mitologijo, tarot ter arhetipe človeškega doživljanja.

Zbirka je razdeljena na več vsebinskih sklopov. Osrednji lok sestavljajo štiri Vrata, skozi katera se pesniški glas vedno znova podaja v drugačen prostor. Vrata niso samo prehodi, ampak tudi meje: med preteklostjo in sedanjostjo, bližino in oddaljenostjo, izrečenim in zamolčanim. Poseben, čustveno izrazit del zbirke je namenjen očetu.

Sprehajanje tako ni pot od ene jasno določene točke do druge. Je gibanje v krogih, vračanje k podobam in besedam, ki ob ponovnem srečanju dobijo drugačen pomen.

Ko likovna podoba nadaljuje pesem

Pri zbirki ima pomembno vlogo tudi njena likovna zasnova. Na platnici se prepletajo zamolkle akvarelne ploskve in tanka črna črta, ki se brez prekinitve sprehaja čez sprednjo platnico, hrbet in zadnjo stran. Črta se nadaljuje tudi v notranjosti knjige, kjer spremlja uvodne strani in povezuje zunanjo podobo zbirke z njeno vsebino.

Barve so umirjene: temno modra, opečnata, siva in zemeljsko zelena se pojavljajo na svetlem ozadju, med njimi pa ostaja veliko praznega prostora. Prav praznina je pomemben del oblikovanja. Pesmim dopušča, da zadihajo, bralcu pa, da se pri posamezni podobi ustavi.

Notranjost je zasnovana preprosto in pregledno. Noben grafični element ne tekmuje z besedilom; likovna oprema ga le tiho spremlja. Knjiga zato učinkuje kot povezana pesniško-likovna celota.

Od rokopisa do knjige

Pot do končne podobe je zahtevala veliko drobnih odločitev: izbor in razporeditev pesmi, prelome strani, velikost in postavitev besedila, odtenke barv, širino hrbta ter pripravo datotek za tisk. Nekatere rešitve so nastale šele po več poskusih, toda prav zaradi tega je končni rezultat videti miren in samoumeven.

Ko držimo knjigo v rokah, se ves ta proces umakne. Ostane zbirka, ki lahko začne svojo lastno pot – od avtorice do bralca in od ene notranje pokrajine do druge.

Sprehajanje je knjiga o prehodih, vendar je tudi sama pomemben prehod: še ena zaključena postaja na ustvarjalni poti Vanje Čibej in hkrati povabilo k novim knjigam, ki šele čakajo, da dobijo svojo obliko.