Azcatitlánski kodeks je po skoraj dveh stoletjih znova v Mehiki. Toda vrnil se ni kot del mehiške dediščine, temveč kot francosko posojilo z določenim datumom odhoda.

V osrednji vitrini Narodnega antropološkega muzeja v Ciudad de Méxicu leži pod pridušeno svetlobo odprt rokopis. Razstavljeni strani prikazujeta več staroselskih ljudstev, ki iščejo kraj, na katerem naj bi po naročilu boga Huitzilopochtlija ustanovili Tenochtitlán.

Obiskovalec ne stoji samo pred nekaj stoletij starim predmetom. Pred njim je pripoved o nastanku sveta, ki je bil po prihodu Evropejcev porušen, preoblikovan in razložen z jezikom zmagovalcev. Tokrat pa je vsaj za nekaj mesecev znova tam, kjer je nastal.

Azcatitlánski kodeks se je v Mehiko vrnil prvič po letu 1840. Beseda vrnil kljub temu zahteva previdnost: rokopis ostaja last Francoske narodne knjižnice in bo v Mehiki razstavljen samo do konca decembra. Potem mora ponovno v Pariz. Reuters, 17. septembra 2026

Zgodovina, narisana med dvema svetovoma

Kodeks sestavlja 25 ohranjenih listov evropskega papirja, poslikanih na obeh straneh. Njegov nastanek ni natančno datiran, raziskovalci pa ga večinoma umeščajo v drugo polovico 16. stoletja, v zgodnje kolonialno obdobje.

Pripoved se začne z odhodom ljudstva Mexica iz mitičnega Aztlána. Nadaljuje se z njegovim preseljevanjem, ustanovitvijo Tenochtitlána, menjavanjem vladarjev ter prihodom Hernána Cortésa in španskih čet. Konča se v času osvajanja in pokristjanjevanja.

Rokopis je zato tudi dokument sveta, v katerem so se že srečali – in spopadli – različni načini pripovedovanja zgodovine. Mezoameriški slikovni znaki stojijo ob evropskih vplivih, staroselski pogled na preteklost pa je zapisan na papirju, ki je prišel z druge strani oceana. Po ugotovitvah zgodovinarke Maríe Castañeda de la Paz ga je izdelal staroselski ustvarjalec iz ljudstva Otomi.

To ni povsem nedotaknjen glas časa pred osvojitvijo. Je glas ljudi, ki so morali svojo zgodovino ohraniti v svetu, ki se je že spreminjal pod tujo oblastjo.

Pot, ki je niso določili njegovi ustvarjalci

Rokopis je bil nekoč v zbirki italijanskega zbiratelja Lorenza Boturinija Benaduccija, pozneje pa je prešel v roke francoskih zbirateljev Josepha Mariusa Alexisa Aubina in Eugèna Goupila. Po Goupilovi smrti je bil konec 19. stoletja predan Francoski narodni knjižnici.

V današnjih razpravah o vračanju kulturne dediščine je mikavno vsak predmet v evropskem muzeju takoj razglasiti za ukradenega. Pri Azcatitlánskem kodeksu pot lastništva ni tako preprosto pojasnjena. Toda tudi urejen zapis o poznejših lastnikih še ne odgovori na pomembnejše vprašanje: koliko svobode so imeli prvotni varuhi teh predmetov v času, ko so evropski zbiratelji po svetu pridobivali rokopise, obredne predmete in umetnine?

Predmetu je mogoče slediti od zbirke do zbirke. Težje je slediti vsem odnosom moči, zaradi katerih je sploh postal zbirateljsko blago.

Njegova sedanja pot v Mehiko je del kulturne izmenjave ob dvestoletnici francosko-mehiških diplomatskih odnosov. Mehika je Franciji v zameno posodila Boturinijev kodeks, še en temeljni zapis preseljevanja ljudstva Mexica. Gre torej za vzajemno izmenjavo med dvema državama, ne za enostransko gesto.

Toda prav lepo urejena vzajemnost razkrije nenavadnost položaja: Mehika za nekaj mesecev prejme dokument svoje zgodovine, zanj pa mora drugi državi posoditi drugega.

Komu pripada pogled v preteklost?

Muzeji upravičeno opozarjajo, da dragocene rokopise varujejo, raziskujejo in omogočajo njihovo javno dostopnost. Kulturni predmeti lahko v velikih svetovnih zbirkah dobijo občinstvo, ki ga sicer ne bi dosegli. Tudi selitev več stoletij starega rokopisa ni preprosta: svetloba, vlaga, tresljaji in sprememba okolja lahko poškodujejo tisto, kar naj bi slovesno pokazali javnosti.

Vendar skrb za predmet ni nujno isto kot pravica do njegovega trajnega posedovanja.

Kodeks za potomce ljudstev, katerih zgodovino pripoveduje, ni samo izjemen muzejski primerek. Je del spomina, s katerim skupnost razume svoje poreklo, izgube in preživetje. Predstavnica ljudstva Mexica María Eugenia Castañeda je ob odprtju poudarila, da takšni rokopisi ljudem še vedno dajejo identiteto, dostojanstvo ter občutek kulturne pripadnosti.

Evropski obiskovalec lahko v njem vidi dragocen dokument nekega oddaljenega sveta. Mehiški obiskovalec lahko pred njim prepozna zgodbo, katere posledice še vedno določajo jezik, družbene razlike in položaj staroselskih skupnosti.

Predmet je enak. Razdalja do njega ni.

Vrnitev z datumom odhoda

Začasne izmenjave imajo resnično vrednost. Omogočajo srečanje z izvirnikom, spodbujajo raziskovanje in javnosti pokažejo dediščino, ki je sicer dostopna predvsem na digitalnih posnetkih. Azcatitlánskega kodeksa zato ni smiselno zavrniti kot prazne diplomatske geste.

Toda posojilo ne more nadomestiti razprave o lastništvu.

Ko se rokopis vrne samo na obisk, država njegovega nastanka za kratek čas postane gostiteljica lastne zgodovine. Lahko jo razstavi, razlaga in občuduje, ne more pa odločiti, da bo ostala. Zadnjo besedo ima ustanova, v kateri je predmet vpisan v zbirko.

Morda zato najpomembnejši del razstave ni samo tisto, kar je vidno skozi steklo. Pomemben je tudi datum, ko bo vitrina znova prazna.

Azcatitlánski kodeks je pripotoval domov z letalsko vozovnico za vrnitev. In dokler kulturna dediščina prihaja takao, ostaja vprašanje odprto: ali se je zgodovina res vrnila – ali pa smo ji dovolili samo nekoliko daljši obisk?