Družba · Za starše

Otrokov dan je poln vprašanj odraslih. Je naredil nalogo? Pospravil sobo? Vzel jopico? Ob začetku Tedna otroka, posvečenega pozdravljanju, se lahko vprašamo tudi, kako ga sprejmemo, preden od njega kaj pričakujemo.

Otrok pride iz sobe, mi pa že gledamo na uro. Zajtrk se hladi, nekje manjka nogavica, čez nekaj minut bo treba od doma. »Pohiti,« rečemo. Potem še: »Si si umil zobe?« Vse to je potrebno. Nekdo mora poskrbeti, da družina zjutraj sploh pride skozi vrata.

Šele pozneje se morda zavemo, da smo z otrokom izmenjali pet stavkov, pa ga še nismo pozdravili.

Od 5. do 11. oktobra bo potekal Teden otroka pod geslom »Dobro jutro, dober dan – naj te spremlja prav vsak dan«. Zveza prijateljev mladine Slovenije letos v ospredje postavlja pozdravljanje in drobne vsakdanje geste, s katerimi drug drugemu pokažemo, da se opazimo. Ob začetku pripravlja posvet in spletno predstavo, otroci pa bodo temo raziskovali tudi skozi ustvarjalne natečaje. Zveza prijateljev mladine Slovenije

Na prvi pogled se zdi to skromna tema. Ob vseh težavah, s katerimi se srečujejo otroci in družine, bi pričakovali kaj večjega. Toda prav vsakdanji odnosi se pogosto izgubijo med velikimi vzgojnimi vprašanji.

Srečanje, ki takoj postane preverjanje

Ko se otrok vrne iz šole, nas zanima, kaj se je zgodilo. Vprašamo po oceni, nalogi, malici. Želimo izvedeti, kako mu gre, in pravočasno opaziti težavo. Včasih pa pogovor steče tako hitro, da se še niti ne sezuje, ko že poroča o svojem dnevu.

»Kako je bilo?« je lahko iskreno povabilo. Če mu takoj sledijo tri dodatna vprašanja in popravek zaradi torbe sredi hodnika, se spremeni v nekaj precej bolj uradnega.

Poskusimo si predstavljati lasten prihod domov. Za nami je zahteven dan, nekdo pa nas pri vratih vpraša, ali smo opravili vse obveznosti, zakaj smo pozni in kdaj bomo naredili še tisto, kar nas čaka. Morda ima pri vsem prav. Vseeno bi nam prijalo, da bi nas najprej sprejel.

Tudi otrok potrebuje nekaj prostora med svetom, iz katerega prihaja, in pogovorom, v katerega bo vstopil. Včasih začne pripovedovati med kosilom. Drugič šele zvečer, ko se spomnimo že čisto drugih stvari. Njegov trenutek ni vedno usklajen z našim urnikom.

Bonton velja tudi za odrasle

Pri pozdravljanju hitro pomislimo na otroka, ki pred sosedom molči. Odrasli ga opomnimo, naj bo vljuden, in namesto njega izrečemo opravičilo. Zadrega je razumljiva. Radi bi pokazali, da ga učimo spoštovanja.

Toda pozdrav lahko zelo hitro postane še ena mala preizkušnja pred občinstvom. Otrok mora odgovoriti dovolj glasno, pogledati človeka in se po možnosti še nasmehniti. Če tega ne stori, odrasli njegovo vedenje razložimo kar v njegovi navzočnosti: sramežljiv je, trmast je, danes je slabe volje.

Pri tem bi lahko pustili več časa. Sami pozdravimo, omogočimo odgovor in otroka pozneje mirno spodbudimo. Nekdo potrebuje trenutek, da se opogumi; drugemu je lažje pomahati kakor spregovoriti.

Pomemben je tudi naš zgled. Ali pozdravimo prodajalko, hišnika in človeka, ki čisti hodnik? Ali odgovorimo otroku, ko nas ogovori, ali mu z očmi na zaslonu samo na kratko prikimamo? Vljudnost, ki jo zahtevamo od njega, postane prepričljivejša, ko jo vidi v našem ravnanju.

Prijaznost potrebuje prostor v dnevu

Ob takšnih razmislekih je lahko staršem naložiti še eno obveznost. Zdaj naj bi poleg vsega drugega pazili tudi na vsak prvi stavek. Toda jutra niso vedno mirna in odrasli ne pridemo domov vedno spočiti. Včasih nas čaka skrb, ki je otrok ne pozna, včasih nam zmanjka potrpljenja že zaradi razlitega mleka.

Družinski odnos prenese tudi neroden začetek. Lahko se ustavimo in rečemo: »Danes sem res hitel. Kako si?« Lahko priznamo, da smo odgovorili preostro. Takšen popravek pogovora je bolj dosegljiv od predstave, da moramo biti ves čas umirjeni.

Seveda prijazen pozdrav ne odpravi preobremenjenosti družin. Starši potrebujejo čas, varnost in podporo, šole pa pogoje, v katerih učitelj lahko opazi posameznega otroka. Lepih odnosov ne moremo v celoti prepustiti osebni iznajdljivosti ljudi, ki že komaj dohajajo dan.

Vendar nekaj trenutkov ostane v našem dosegu. Ko otrok pokaže risbo, jo lahko pogledamo, preden predlagamo izboljšavo. Ko začne pripovedovati, lahko za hip odložimo telefon. Ko pride domov, je lahko torba na napačnem mestu še minuto.

Naloga bo ostala na mizi. Zobje bodo še vedno potrebovali ščetko. Toda preden se lotimo vsega, kar je treba urediti, ga lahko sprejmemo z besedami: »Živjo. Lepo, da si doma.«

Vir za aktualno izhodišče: ZPMS – Teden otroka 2026, 1. oktobra 2026.