Kdo ali kaj (si …)?
Sem Jože Ambrož, iz okolice Šmartnega pri Litiji. Odkar pomnim, sem ljubitelj umetnosti. Ko sem bil še otrok, sem občudoval slike, ki so jih naslikali drugi in si zaželel, da bi se tudi jaz lahko izražal s slikarstvom. Ob podpori učitelja likovne vzgoje, odličnega mentorja, kiparja Zlata Rudolfa, sem se začel preizkušati v slikarstvu, kar je postalo moje največje veselje. Ob slikanju sem namreč čutil neko notranjo izpolnitev, ki je drugje nisem našel.

Žal me je, življenjska pot, nato vodila daleč od slikarstva, zaradi česar sem, globoko v sebi, vedno čutil neko grenkobo, Sem se pa zdaj, po velikih življenjskih ovinkih, spet vrnil k umetnosti. Zdi se mi, kot da bi se, v duhovnem smislu, vrnil domov.

Preko poklica mizarja, za katerega sem se izobrazil po neuspelem poskusu na oblikovni šoli, sem vstopil v čudoviti svet lesa in zdaj izdelujem lesene kreacije, ki me prav tako, kot nekoč likovna umetnost, izpolnjujejo in dajejo mojemu življenju nek poseben žar.

Včasih pa še vedno primem za čopič in, tako imenovane LESENE POKRAJINE, upodobim tudi na platno.

Sem torej Jože Ambrož, ki hrepeni po umetnosti.

Koga ali česa (se veselim, …)?
Veselim se narave, predvsem se veselim lesa. Veselim se odkrivanja vedno novih in novih, neverjetnih oblik, vzorcev, struktur, barv …, ki jih najdem pri obdelavi lesa. In seveda, veselim se končnega izdelka, ki mu, med procesom oblikovanja, dobesedno podarim svoje srce.

Komu ali čemu (se smejim, se čudim …)?
Čudim se naravi sami. Ne le drevesom, pač pa vsemu Stvarstvu in njegovemu Kreatorju. Pa tudi umetnosti in velikim talentom, ki se kažejo v umetniških delih.

Žal se moram, nemalo kdaj, čuditi tudi ne tako prijetnim stvarem, ki mi velikokrat prekrižajo pot in me ranijo, a jih, spet s pomočjo mojega dela, premagujem. Umetnost je namreč, za tistega, ki mu je to dano, neke vrste tolažba, opora, izpolnitev … morda celo terapija.

Koga ali kaj (vidim, delam, ustvarjam …)?
Lahko bi rekel, da vidim svet v njegovi notranjosti. Bolje rečeno, zelo intenzivno ga zaznavam in čutim. To so občutja, ki se jih ne da opisati z besedami, zato, ta notranji svet, izražam skozi umetnost. Imam srečo, da ustvarjam z lesom, ki je, vsaj zame, nekaj najlepšega.

Ko pogledam v njegovo notranjost, se mi nemalo kdaj zazdi, da v njem vidim svojo notranjost. Les namreč kaže življenje drevesa, vsa leta njegove rasti, vse njegove boje, bolezni, stiske, pomanjkanja … in obilja. In z lahkoto se poistovetim z njim. Taki trenutki so zame nekaj skrivnostnega in vznemirljivega Svetega!

O kom ali o čem (govorim, sanjam, razmišljam …)?
Moje delo je take vrste, da o njem razmišljam ves čas, saj vsi izdelki najprej nastanejo v mojem srcu, nato pa vključim še razum in načrtujem, kako bi izdelek, ki “čaka v srcu”, spravil v realnost. To je proces, ki se nikoli ne konča. Zato se, v mojem govorjenju, razmišljanju… in končno, tudi v mojih sanjah, nenehno pojavljajo stvari, ki jih še želim ustvariti.

S kom ali s čim (s/z …)?
Z lepim kosom lesa – kamorkoli … do končne kreacije!