Apokalipsa. 
Ne tista z zmaji. Ne tista z dimom in žveplom, 
ampak ta, tihi konec, 
v drobcih – pixeliranih in razčlenjenih – 
vsaka sekunda nosi potencial za propad, 
vsaka reklama mi prodaja rešitev. 

In jaz, jaz, samo hočem 
da se mi ni treba odločati 
med dvema slabima možnostma, 
da bi lahko pozabila razlike med K-kategorijami, 
da bi mi A pomenila nekaj več kot začetek. 

Ampak jaz zbiram črke 
in sestavljam stavek iz njih 
kot da bo to dovolj, 
kot da bodo moji verzi 
požgali ta kartonasti svet.