Apokalipsa, pravim,
in iz hladilnika zleze kumara v krizi identitete.
Vpije, da je kiwi,
jaz pa ji rečem, da to je vendar sadni elitizem
in da naj ne igra eksotičnih kart.

Na levi rami mi sedi Kafka,
v desni roki držim krožnik s krompirjem,
ki kriči: “Mi nismo priloga, mi smo upor!”

V ozadju –
K-kapitalizem poplesava s K-kariero
in K-kompromisi v klovnovskih čevljih,
vse skupaj na K-aviaru.

Nato pride črka Ž –
jezna, ker je vedno zadnja,
me nadere, zakaj nisem začela z njo.

Ampak jaz, jaz sem pač zvesto A-politična,
A-poetična, A-kustična –
včasih A-bsolutna,
včasih pa samo A-aaaaaaaahhhhhh.