Na današnji dan 16.1.2016

… posvetite v dan, ki se rojeva… z vso močjo, z vsem žarom … tako kot zmorete … vsak žarek skozi temo je dobrodošel … hallelujah

Pet tednov sem preživela na intenzivni rehabilitaciji Na URI Soča, kjer sem se soočila s številnimi življenjskimi izkušnjami ljudi, ki jih je bolezen tako ali drugače zaznamovala, od Parkinsonizma, do multiple skleroze, možganske kapi in drugega. Najbolj pa so se me dotaknile zgodbe mladih, nadobudnih mladeničev ali ljudi v bolj zrelih letih, ki jih je nesreča, taka ali drugačna, pahnila v naročje usode, ki se je z njimi kruto poigrala. Eno pa je skupno vsem: neizmerna vera v to, da bodo okrevali in nadaljevali svojo poklicno pot ter uresničili, tako ali drugače, svoje poslanstvo, ki so mu predani v dno duše. Dano mi je bila milost spoznati te čudovite ljudi, ki niso izgubili vere in upanja, da bodo še lahko hodili, se pogovarjali, skratka delali vse, kar počnejo “normalni” ljudje. Kdo so normalni, sem se velikokrat vprašala. Ali nismo mogoče mi, ki smo hendikepirani, pa imamo veliko pozitivne energije in vere v t. i. “normalno življenje”? Po mojem mnenju smo mi tisti, ki smo lahko vzgled vsem drugim, ki se ne zavedajo, da imajo tako rekoč vse, ker imajo zdravje, pa se še vedno pehajo za nepomembnimi stvarmi, kot so prestižni avto, hiša, jahta … denar … bogastvo, ki ni vredno NIČ, če nisi zdrav oziroma, če si na tak ali drugačen način prikrajšan. Pa si vseeno srečen, obkrožen z ljubečimi domačimi, prijatelji, tistimi pravimi, ki jih spoznaš v nesreči … ker spoznavaš nove ljudi, ki delijo podobno usodo kot ti, se borijo, da bi se “vrnili”, ker bodo bogatejši za pomembno izkušnjo, ki jo bodo lahko podelili z drugimi ljudmi in jim pokazali pot v lepše, polnejše življenje, kjer je pomembno BITI in ne IMETI … ker sem se vsak dan spraševala, kakšna je usoda mladega alpinista, mladega nogometaša, mladega očeta treh otrok, ker sem vsak dan komunicirala s temi ljudmi in njihovimi bližnjimi, ker smo delili smeh in solze, podelili svoje izkušnje, skratka ker smo postali ena velika družina, ki jo je bilo težko zapustiti. A nekaj vendarle vem: ostali bomo prijatelji za vedno.