Akademski slikar Simon Hudolin 
mentor Likovne sekcije DU Cerkno 

SPREMNA BESEDA 

Ksenije ne poznam prav dolgo. K likovnemu krožku Društva upokojencev Cerkno, pri katerem sodelujem kot mentor, se je priključila leto, preden se je družba okužila s Covidom. Vendar je takoj navdušila s svojstvenim stilom in strastjo do slikanja. Tako kot druge udeleženke in udeleženci, tudi ona ni prišla brez slikarskih izkušenj. Kljub temu je njeno delo v primerjavi z večino drugačno. Tako vsebinsko kot izrazno se je uspela upreti želji po odslikavanju zunanje realnosti in posnemanju več stoletnih akademskih vzorcev. Slike je vzela za svoje. Ne poskuša prikazovati svet zunaj nas, ki ga lahko vsi vidimo, pa nam je vseeno večno nedostopen. Ona slika edini svet, ki je v njej neposredno prisoten. To je njen nevidni duševni prostor. S tem se je izognila amaterizmu in se prepustila naivnemu slikarstvu. Naivnost v slikarstvu ni sopomenka za neukost ali neznanje. V slikarstvu pomeni svobodo izven priučenih akademskih vzorcev in je zato sinonim za neregulirano, iskreno osebno izražanje.

Na ozadju njenih slik se jasno izrisujejo liki, ki ne kažejo nobenih znakov telesnosti. Njihovo telo je barva. Zato je svetloba vir njihovega utelešenja. V temi so le gladka, brezoblična ploskev. V tem so si enaki z ozadjem nad katerim navidezno lebdijo. So iz iste snovi, kot je prostor, ki ga poseljujejo. In kar je najbolj pomembno. V temi se umaknejo nazaj v nevidnost. Tja od koder jih je prislikala Ksenija.
Gledalci smo z njimi soočeni frontalno iz oči v oči. Slike nam kot ogledalo vračajo pogled in nas tako vežejo nase. Vendar v njih ne vidimo odseva lastne notranjosti. Podobe se kažejo kot potencial – kako lepi bi lahko bili. Realizem Ksenijinih slik ni v vernem odslikavanju vidnega sveta, ampak v resničnosti želje, ki je prisotna v vsakem od nas. Želje po tem, da bi bil naš notranji svet tako lep in globok, kot so njene slike.

Ob sooučenju s podobami Ksenijinih slik se je moje prepričanje, da je duša vsakega izmed nas ženskega spola, še bolj utrdilo.

Simon Hudolin