“Zemlja obstaja že bilijone let, mi smo lahko srečni, če jih bomo doživeli 80. Smo trenutek v času, ampak naša dejanja ostajajo za večno. 

Nehajte čakati na spremembe in bodite sami sprememba, ki jo želite videti.

Osvojili smo pobijanje, zdaj moramo osvojiti še radost življenja.”

– Sensa –

Ta zapis me je poklical.

Odločila sem se za SPREMEMBO, ki jo želim videti. Ne bom rešila sveta, ne bom rešila sestre, ne bom rešila Metoda niti Manje. Ne bom, ker nisem dovolj močna. Ker potrebujem energijo zase. Ker ne bom več metala biserov »svinjam«. Ne bom zalivala laži, ker raste vedno tisto kar zalivaš.

Bom poskrbela zase, da bom kos svoji opeklini, ki še vedno boli, ki vzame veliko mojega dragocenega časa, ki še dolgo ne bo sanirana. Ampak bo, prej ali slej.

Dost’ ‘mam razdajanja za druge, dost’ ‘mam nepotrebnega trpljenja, bolečine, žalosti, tudi jeze, tudi neke vrste sovraštva.

Rabim vse drugo. Rabim ljubezen in prijateljstvo. MIR in TIŠINO. Osamo rabim, vsaj nekaj časa, da pridem k sebi. Štiri mesece sem v stalnem stresu, prej zaradi smrti prijatelja, potem zaradi hude opekline in ne nazadnje zaradi situacije, ki se je zgodila v DSO Vrtojba. V stresu zaradi sestre, zaradi Manje, Metoda in drugih zaposlenih, starostnikov in svojcev.

Ne grem se več. Nisem vsemogočna, nisem Bog. Nisem Boginja. Sem le »divja baba« v dobrem pomenu besede. Od zdaj naprej bom to svojo divjost uporabila zase in posredno tudi za druge. In za kreacijo, za so-kreacijo sveta. Spet se bom lotila moje zadnje knjige RAZGALJENA in jo bom tudi objavila. Naj ostane tudi za mano ena sled. Naj bom svetloba, žarek, ki kaže pot. Pot skozi življenje, ki ni praznik, je delovni dan. Tako je govorila modra kmečka žena, teta mojega Andeka.

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE!

UMIKAM SE …

Od vseh dejavnosti, od vsega in vsakogar. Dovolj sem se razdajala za druge, tudi za svojo sestro. Ne bom se več. Za nikogar.

Umikam se tudi na prošnjo sestre in svojega sina. Sestra je opravilno sposobna, naj se sama bori zase. Sinu sem obljubila UMIK. In ker sem človek, ki obljubo izpolni, ni skrbi, da ne bo tako.

Vsak naj se bori zase. Jaz, večna monaaaaaaaaaaaaaaaaaa, se bom poslej le zase.

Za Tednik sem izjavo dala že 7. 2., ko je bila zadeva aktualna. Od tedaj je že več kot mesec in pol. Lahko jo uporabite, no problem, nove ne bom dajala. Vi pa kot hočete. Dovolj časa, da bi lahko že nekaj scimprali. Če niste tedaj, ko je bilo aktualno, tudi zdaj ni potrebe po razkritju RESNICE. Jaz jo poznam in to mi zadostuje. Boli me! Ne grem se več! Dovolj je bilo!

Sem na odklopu že cele 3 tedne, zdaj pa grem v OSAMO. Ne iščite me, ker me ne boste našli. Tiste, ki si bom zaželela njihove družbe, bom našla sama.

ZARJE NI. Je jasno?!?