»Sama teorija, nič prakse!« – ta očitek slišimo pogosto. Včasih šaljivo, drugič z bodico. Toda kaj se zgodi, če praksa postane navada brez zavesti? Če pišemo, a ne vemo več, zakaj?

Na Spletnem času kdaj pa kdaj objavimo tudi razmisleke o pisanju: o tem, kaj je kratka zgodba, kje je meja med esejem in črtico, in kako neko besedilo poimenovati, ne da bi ga prikrajšali za njegovo večplastnost. Ne zato, da bi razlagali – ampak da bi poslušali in razumeli.

Pisanje ni le tekmovanje. Ni vedno stvar nagrad, razpisov in končnih verzij. Pisanje je včasih samo povezovanje misli, dialog z nevidnim bralcem, vaja v pozornosti.

In čeprav imamo vsi radi jasno prakso – naj nas ne bo strah misli. Besede niso le orodje. So tudi prostor. In mi smo tukaj, da v njem ostanemo.

Za vse, ki ne pišemo le za nagrade. In za tiste, ki si kdaj drznejo misliti naglas.