Nekega mrzlega popoldneva, ko je zunaj pihala burja, se je Buba odločila, da bo obiskala knjižnico. Kljub svoji starosti Buba z veseljem odkriva vedno nove svetove v knjigah. Nenavadno kosmato bitje, zavito v svoje barvite nogavice, se odpravi proti knjižnici, ki stoji kot utrjena trdnjava in kot varuhinja modrosti.

Ko vstopi v tople prostore knjižnice, jo pozdravi prijazna knjižničarka. “Dobrodošla, Buba! Kaj te je danes prineslo k nam?” jo vpraša knjižničarka. Buba ji odgovori s prijaznim mrmranjem in se poda med police, polne knjig.

Nekaj časa preživi z brskanjem po pisanih platnicah, ko naleti na knjigo o skritih zakladih v pravljičnih deželah. Zasliši šepetanje strani in vonj po starih knjigah jo prijetno požgečka pod nosom, da kihne na ves glas: “Ačihaa”. Udobno se zavije v svoj kosmati plašč in začne brati. Zgodba jo popelje na čarobno potovanje, kjer sreča čudovite reči in doživi razburljive dogodivščine.

Med branjem opazi otroka, ki jo opazujeta iz kotička knjižnice. Radovedno pristopita k njej in jo vprašata: “Si ti resnično Buba, ki se tako spretno skriva?” Buba se nasmehne in prikima. “Res je, sem prav tista Buba, ki rada nosi barvite nogavice, ne mara copat, koromača in še kaj, ima pa rada dobre zgodbice. O, te pa ja!” Otroka se razveselita in se ji pridružita pri branju pravljic.

Skupaj preživijo čarobno popoldne. Buba je srečna, da se je po dolgem času spet družila z malima radovednima otrokoma. 

In tako se strašna Buba, ki seveda ni tako strašna, vrne v svoje skrivališče, bogatejša za novo doživetje in nova prijateljstva, ki so se stkala med platnicami knjig.