Zarja Trkman se počuti svobodno na lokaciji Rarotonga.

27.1.2019

Maorski bojevnik. Namesto lepih deklet. Dobrodošlica nasmejanega domačina v bojevniški opremi. Itak, da se fotkam z njim. Ugledam krasen klobuček v mavričnih barvah. Pomerim ga in ga nazaj grede kupim. Glede na to, da nisem nič zapravila za ekskurzije, za taksi (nisem našla nobenega, da bi si podelili stroške – 120 dolarjev) … sem si privoščila uporaben spominek. Ja, ja, vem, lahko bi si ga sama nakvačkala in ga tudi bom … mi bo služil za model, zdaj pa za vse bolj potrebno zaščito. In jo mahnem, na skuterju na desno. Rarotonga je še bolj urejena kot Mooreia. Čista, s prekrasnim pogledom na laguno. Odkrijem krasno plažico z restavracijo, barčkom in se odločim, da dan preživim tu. A glej ga zlomka, zakopljem se v mivko in ne morem ven … hehehe. Halo, can you help me, zakličem natakarju, ki je že na poti do mene. Izkopljeva se iz mivke, odločim se, da grem naprej, ker bi tu imela težave. V vsem tem »izkopavanju« pozabim pofotkati. Škoda. Ma ne, nič ni škoda. Odpeljem se naprej in naletim na nič drugega kot Parlament of Cook Islands, s prečudovito travo, v senčki, blagodejno pihlja. Ja, kar tu ostanem. Pa se zopet zakopljem, tokrat v neko zemljo … hahaha … nikjer nobenega, da bi mi pomagal. Vstanem se primem za bližnji količek. Uspe mi premakniti skuter iz luknje. Nič, ni mi namenjeno priti prav do plaže. Grem nazaj, mimo letališča me pelje pot, fotkam pokopališče, drevesa, cvetočo grmovje. Zagledam eno dobro ponudbo za 25 dolarjev, ogled otoka, uro in pol traja. Ob pol enih bo naslednja tura. Sklenem da grem, a ura še ni cajt. Vrnem se v port in si ne morem kaj, da ne bi kupila klobučka. Naj bo in zakaj ne? Čez pol ure se vračam nazaj, do agencije, ki je ponujala izlet za 25 dolarjev. Ne najdem je, ne upam si naprej, saj je baterija skorajda prazna. Vrnem se na Luminoso, utrujena sem od vročine. Morda se po počitku zopet spravim ven, a bo zmanjkalo časa. Ura je 14.15, ob pol šestih moramo vsi biti na ladji. Ob šestih partenza proti Novi Zelandiji. Nič ne bo, si rečem. Objavim nekaj fotk in zapišem svoje doživetje, ki ga pošljem Vanji, da ga jutri objavi v Spletnem času. Nova Zelandija, prihajamo. Obeta se ciklon z do 10 m visokimi valovi. Vznemirljivo adrenalinsko. Komaj čakam. Ne skrbi me kot večino drugih. Ker sem svobodna, neomejena s predsodki in prepričanji. Svobodna v letu, v načinu življenja, ki, mislim, da v celoti kaže na mojo SVOBODO. I’m free, realy free!!!!!!!!!!! Naj živi svoboda in neodvisnost. Ter mir in tišina. Tooooooooooo!