Socialna omrežja s svojo vpetostjo v vsako poro današnjega sveta, mogočno vplivajo na našo percepcijo oz. dojemanje realnosti. Na to večkrat pomislim, ko naletim, na primer na fb, takojšnje informacije o dramah, ki se dogajajo pri nas in po svetu. Ne bom se spuščala v polemike, teh je včasih preveč, včasih pa tudi premalo, da bi si lahko ustvarili pravo sliko. Še posebej hudo je, če po naravi dvomiš o vsem in te niti zmerni argumenti ne prepričajo več. Takrat se počutiš popolnoma izgubljen, s pokvarjenim kompasom, ne veš, ali bi obstal na mestu, ali bi aktivno ali pasivno sodeloval v tej svetovni juhi, ki smo ji priča zadnje leto. 

Povod za današnje razmišljanje mi daje dejstvo zaprtja šol. Otroci, mladostniki in študentje se šolajo na daljavo in veliko je polemike okoli tega, kako nanje vpliva karantena. Nisem strokovnjak na tem področju, imam pa svoje mnenje, ki sem si ga pridobila v trajanju svojega življenja. Pa da ne razlagam preveč, bom pisala o svojem doživljanju pubertete. Včeraj sem se lotila branja dnevnikov iz tistih časov, povod pa je bila novica, da je umrl prijatelj, Goran Filipi, katerega smrt me je pretresla, kot tudi vse smrti, ki sem jim priča v zadnjem času, ko dan za dnem slišimo o smrtih ljudi baby-boom generacije, v katero spadam tudi sama. Po vseh pravilih so ti ljudje komajda prestopili prag starosti, vendar je ne bodo nikoli doživeli. Babyboom generacija je velika skupina v Sloveniji, tako na prst, predstavlja kar četrtino prebivalstva. Kakšno breme predstavljajo za pokojninski sistem raje ne pomislim, ker bi lahko takoj pristala pri raznih špekulacijah in v raznih teorijah zarot, kar pa ne bi rada, raje bi se osredotočila na problem najstništva in na življenje, ki je tu in zdaj, v coni današnjega povprečja (popolna karantena). 

Prehod otroštva v odraslo dobo je težek, v tem se najbrž strinjamo vsi. Morda smo veliko stvari pozabili, si jih v času priredili, “popravili”. Neljubih dogodkov se raje ne spominjamo več, potisnemo jih nekam na skrito in pozabimo nanje. Zdi se mi, da je položaj, ki ga prav vsi doživljamo v času pandemije priložnost, da se zazremo v svojo preteklost in se poskusimo vživeti v mladostnike, ki jim je kratena pravica do druženja s svojimi vrstniki, ki jim predstavlja, kot je splošno znano, najvišjo vrednoto. V času formiranja svojih prepričanj, urjenja socialnih veščin in priprave na odraslo življenje, se v tem času spletajo globoka prijateljstva, kar velja vsaj za večino mladostnikov. Druženje je v času mladosti najbolj pomemben dejavnik. Ni problem znanje, tega v svetu tehnologije in dostopnosti do znanja lahko kadarkoli pridobiš, niti ni problem vloga učiteljev, ki s svojimi dejanji naredijo večje ali manjše koristi (sama bi lahko na prste ene roke naštela dobre učitelje, ki so pozitivno vplivali na moje življenje), zdaj bi poudarila vrednoto, ki ji mladi ljudje pripisujejo veliko vrednost. Druženje s svojimi vrstniki! 

Spominjam se, da je bilo naše stanovanje, v času moje najzgodnejše mladosti zatočišče mladih. V tem pogledu sem imela srečo, kajti tam sem se kalila, v dobrem in slabem. Bratova soba je postala mladinska soba, kjer smo igrali šah, kartali, igrali monopoli, debatirali, se prepirali, inštruirali drug drugega, pesnili, poslušali Buldožerje, Bijelo dugme, Pink Floyde, Doorse, Beatle in mnogo drugih glasbenih skupin. Poslušali smo tudi klasično glasbo, veliko smo peli in pisali pesmi. Pokadili kakšno cigareto, pili čaj, kavo, tudi bikovo mleko z rumom, ki so nam ga pripravili celo starši, seveda v zmernih dozah. Čez dan smo imeli veliko osebne svobode in veliko prostega časa, posebej med konci tedna. Veliko smo jih našpičili, a vsi smo preživeli. Ker je bratova soba postala mladinski center, smo prosti čas preživljali kar doma, tako je imela mama neviden nadzor nad nami in našim početjem. Imeli smo vse. Štipendije (skoraj vsi smo jih imeli), ki smo jih porabili za malice, kakšno dobro knjigo ali ploščo, hodili smo čez mejo v Trst in se uvajali v svet potrošništva, ki ga je nudil kapitalizem. Počitnice smo preživljali pri sorodnikih in obratno. Vezi med sorodniki so bile močne, pa tudi številčnejše kot v današnjem času. 

Imela sem tudi priložnost opazovati čas mladostništva svojih otrok in vanje bila močno vpeta. Tudi pri njih so bili prijatelji in druženje z njimi pomemben del njihovega življenja. Res je, da sem bila sama že močno vpeta v delo in precej osredotočena v lastno kariero ter da je moj delovni urnik bil drugačen kot mamin. Naši starši so večinoma zaključili z delom ob 14. uri, medtem ko se je naš delovnik razvlekel v pozne popoldanske ure, na nas so začeli pritiskati, in močno se je zagovarjala višja produktivnost, podobno kot danes in nemalokrat smo delali nadurno delo. Skratka do grla smo bili vrženi v delo. Naši otroci so bili bolj prepuščeni samim sebi, nevidnega starševskega nadzora je bilo bistveno manj, prevladoval je nadzor na šolah in drugih izvenšolskih institucijah. Čas druženja s sorodniki je bilo okrnjeno in večina otrok, je bila močno vpeta v šolo in izvenšolske dejavnosti. Naši otroci se zdaj odločajo za pozno starševstvo, bolj jim je pomembna kariera kot družina. Seveda so moje navedbe pavšalne in zelo poenostavljene. Pa vendar dovolj dobre za razmislek. 

Danes je mladostnik še vedno samo mladostnik in se nič drugače ne počuti, kot smo se mi sami. Še vedno imajo polno nekih notranjih stisk, hormoni divjajo in najbrž je staršem v tem času karantene življenje z njimi bolj stresno kot pred desetletji. Kako slednje vpliva nanje se bo verjetno pokazalo veliko kasneje. Zdaj ta, zelo nevzdržna situacija, traja že skoraj eno leto. Vsekakor se nekateri najstniki družijo med seboj tudi danes, a na skrivaj. Kakšen zgled jim dajemo, se sprašujem. 

Ni bil moj namen, da bi pisala o najstništvu, želela sem se spomniti samo svojega mladostnega prijatelja Gorana Filipi, pravzaprav je bil bolj prijatelj mojega brata, a je pomembno vplival name, velikokrat mi je pojasnjeval pojme, ki jih takrat kot petnajstletnica, nisem razumela. Eden izmed takih je bil tudi pojem platonske ljubezni, kajti takrat me je zelo zanimal predvsem pojem ljubezni. Zanimivo, da se še vedno ukvarjam in razmišljam o ljubezni, čeprav z drugačnim kontekstom, in res je, da se tistih časov spominjam z nostalgijo. Šele branje mojih dnevniških zapisov me je spodbudilo, da sem spet začutila najstnike. Sama sem takrat imela veliko dilem, veliko notranjih stisk, pa v ničemer nisem bila prikrajšana in mi ni ničesar manjkalo. Veliko sem pisala tudi o svojih vrstnikih, ki so tudi oni doživljali čas odraščanja podobno kot jaz, čeprav smo si bili precej karakterno različni. Kako te stiske doživljajo šele zdajšnji mladostniki, ko nimajo nobenega, s katerim bi delili svoje misli, dileme, razmišljanja?