Sliši se lahko kot nenavadna ljubezenska izjava, če pa ne, pa kaže vsaj na veliko odvisnost od odnosa, čeprav to težko priznava samemu sebi, še manj pa Minu.

“Rada te imam!”
“Kaj?”
“Rada te imam!”
“Kaj praviš?”
“Kaj?”
“Kaj, kaj?”
“O moj Bog, kaj takega,” je rekla in šla po labirintih svoje velike hiše.
(odlomek iz romana)

Poleg glavnega lika, že v prvem poglavju spoznamo Minu in njene glavne značilnosti, seveda iz njegove perspektive, spoznamo tudi njun način pogovarjanja, ki je izredno skop in izmikajoč. Njun odnos se zdi poln nesporazumov, različnih pričakovanj in omejitev ter poudarja občutek oddaljenosti in odtujenosti med njima. Prav tako ponazarja razmišljanje glavnega lika, ki se sprašuje o svoji svobodi in kaj naj sploh stori s to svobodo, a se ne odziva na izjave Minu, ko mu reče, da ga ima rada, kar lahko kaže na njegovo zadržanost ali negotovost glede svojih čustev. In kako Oskar reagira na Minu? Njun dialog si lahko tolmačimo na več načinov. Lahko razmislimo: lahko bi bil zadržan do njene izjave, lahko bi bil samo presenečen, lahko si je želel samo večkrat slišati njeno izjavo, lahko je celo pomislil tisti trenutek na čudež, saj je sedel pred kratkim kot Buda pod minaretom in razmišljal o svojem odnosu z Minu. Seveda, Minu ne zna brati Oskarjevih misli, kakor tudi obratno ne, kot to zatrjuje v nadaljevanju romana tudi sam. Morda je le sramežljiva, čeprav ji tega ne priznava, ker ji pripisuje, da ima vedno vse pod nadzorom, a ravno zaradi tega …

Taka razlaga bi bila možna, če bi ocenjevali besedilo zelo razumsko, če pa v branje vklopimo čustva, se naš pogled na Oskarja in Minu zagotovo spremeni. Če avtorja ne poznamo in k branju pristopimo neobremenjeno, si sproti ustvarjamo mnenje, če avtorja poznamo in smo mu naklonjeni, potem je naše razumevanje drugačno od tistega, ki mu ni. 

Uvodni stavek bi lahko razumeli kot neko pomembno prelomnico v življenju glavnega lika, ki se je veseli. Oskar (njegovo ime izvemo sicer v nadaljevanju) je v nekem trenutku prišel do spoznanja, ki je bilo hipno, na kar namiguje Buda in z njo povezana filozofija), da je Minu prava oseba, s katero želi preživeti svoje življenje. Tudi njuni dialogi nenadoma ne nakazujejo več nesporazumov, še vedno so izmikajoči, a ne poudarjajo občutka oddaljenosti in odtujenosti med njima. Veliko bolj se nam kažejo kot igrivi in se pri branju nasmehnemo. Glavni junak nenadoma postane nekdo, ki je zaljubljeno in mladostniško razposajen ter šaljiv in Minu samo malce draži. Ko besedilo tako beremo, se naš zorni kot spremeni in dialog postane šaljiva igra med njima, ki ju oba rada igrata. 

“Laž in prevara, ki sem ju razkril, bosta za vedno spremenili moje življenje, sem si mislil in potem nadaljeval, da se ženske, moje prijateljice in nekatere pogojno tudi ljubice, tiste prej in tale zdaj, norčujejo iz mene, da me imajo za razvedrilo in neresnega klovna, za mumijo in bebca, mungosa in papirnatega tigra (…)”
(odlomek iz romana)

Gornje besedilo je name kot bralki naredilo močan vtis. Čustven odlomek se dotika teme laži, prevare in občutkov manjvrednosti, ki morda privedejo do sprememb v življenju glavnega literarnega lika Oskarja Arackega, iz katerega je razvidno, da se počuti zaničevanega v odnosih z ženskami, za katere meni, da se norčujejo iz njega. Uporaba izrazov, kot so, razvedrilo in neresni klovn, ali mumija in bebec ter tiger in papirnati zmaj, kaže na njegovo dojemanje, da so ga ženske, včasih ljubimke ali pa tudi ne in s katerimi v večini ohranja prijateljski odnos, kot tudi zdajšnja, zredčile do stopnje objekta za zabavo in se z njim poigravajo ter norčujejo. Pogled Oscarja Arackega na ženske, tako si vsaj misli, je popolnoma različen od lastnih občutkov (nazorno prikazanim v odlomku), kajti on je do žensk dober in jih ima preprosto rad. Tudi ženske so do njega dobre, tako je vsaj mislil do tega trenutka. Oskarju Arackijemu z lahkoto prisodimo promiskuiteto, saj odkrito priznava, da uživa v svobodi, hedonski seksualnosti, ne da bi pri tem ustvaril globlje čustvene vezi. Najmočnejšo intimno vez je ustvaril z Minu, ki igra v romanu tudi najbolj pomembno vlogo, kajti vse ostale ženske (teh je veliko) so stranski liki, resda nekateri bolj, nekateri manj pomembni v življenju Arackega kot tudi v Minujevem življenju. Po začetni zaljubljenosti in kemiji pride običajno čas streznitve in prelomnih trenutkov, ko ženska in moški lahko postaneta drug drugemu le objekt svoje lastne predstave. Drobni in večji nesporazumi, trenutno slabo razpoloženje in še cel kup nešteto spremenljivk, ki vplivajo na dodajanje “slabih lastnosti” tej predstavi. Če je teh negativnih lastnosti veliko, in če se te multiplicirajo, skoraj nujno pride do prekinitve intimnega odnosa. Ali se je to v njunem primeru zgodilo? Ali se Oskar Aracki lahko spremeni?

Jurij Hudolin je mojster pisanja

Vsega o romanu ne bom izdala, saj bi komu odvzela užitek branja. Roman sem prebrala na dah in z velikim zanimanjem. Več časa sem porabila za premišljevanje o odnosih med ljudmi, še posebej med moškim in žensko. Knjigo toplo priporočam vsem, ki radi berete. Verjamem, da bo marsikomu všeč, kajti Jurij Hudolin je mojster pisanja. Njegov slog pisanja je čustven, razumljiv in poln metafor, ki jih lahko bralec zaobide ali pa se ustavi in razmisli o prebranem.

Za zaključek

Roman Čas lepih žensk je zabaven in deluje sproščujoče, hkrati pa ponuja tudi nekatere globlje vpoglede v življenje. Zgodba se dogaja v trikotniku Ljubljana, Trst in Istra, Oskar rad živi v naravi in jo obožuje, všeč mu je utrip Trsta in tudi v rojstni Ljubljani se dobro počuti, a najbolj ljubi življenje samo. O sebi pravi, da “hoče pripadati življenju in prijateljstvu, z lepoto, problemi in neprijetmostnimi vred”. Če bi se poistovetila z ženskami iz knjige, bi lahko našla skupni imenovalec. Druži jih “neznosna lahkost” bivanja in želja po sprostitvi. In ženske ga imajo rade. Tudi on jih ima rad – zaradi njihove različnosti, tako po izobrazbi kot tudi po značajih.

“Potem včasih pride Irena, Romina, Alja ali kaka druga ženska. V kuhinji se hihitajo. Sonce je visoko in po mojem zanalašč nočejo sedeti na vrtu. ker slišijo, kako se živciram, in se potem naslajajo, da navijam za zgube. Moji izgubljajo, jaz izgubljam, one zmagujejo, vendar tudi jaz kdaj zmagam, Neodločeno je. Vedno je tako. Ekspresionizem pač.”
(odlomek iz romana)

Bleščečih misli je v knjigi res veliko. Tudi ta: “Pisal bom, ker se tam nekaj neznanega blešči …” povzema Oskar Ariacki od svoje “nore prijateljice”. Upam, da tako pravi tudi Jurij Hudolin, ker rada prebiram njegove romane in potrpežljivo čakam na njegovo naslednjo knjigo. Jurij Hudolin pravi, da je pri pisanju iskren in ni razloga, da mu bralec ne verjame, da so se dogodki res zgodili. Kakor za pretekle romane, ki jih je napisal, pa velja, da ne on ne njegovi literarni liki niso nikoli dolgočasni!