Na tokratni likovni delavnici skupine Čopinel v VGC Morje Koper smo se posvetile jesenskim drevesom in barvnemu krogu. Toda ustvarjanje ni potekalo povsem po načrtih. In prav zato je bilo zanimivo!

Jesen je za akvareliste pravi mali raj. Rumena, oranžna, rdeča, rjava in še kakšna zelena se prelivajo druga v drugo, drevesa pa ponujajo nešteto možnosti za raziskovanje barv, oblik in svetlobe.

Na naši delavnici smo se odločile, da bomo naslikale jesensko drevo. Pripravila sem tudi učne liste s prikazom postopka slikanja, od osnovne oblike debla in krošnje do nanašanja barv in ustvarjanja podrobnosti.

Toda še preden smo se zares lotile dreves, nas je pričakal barvni krog.

Domača naloga, ki je postala skupinska

Barvni krog so imele udeleženke za domačo nalogo. Izdelala ga je samo ena, preostale pa so izrazile željo, da bi ga raje naslikale skupaj na delavnici.

In tako smo se najprej lotile barvnega kroga. Mešale smo osnovne barve, iskale vmesne odtenke in ugotavljale, kako nastajajo barvni prehodi.

Vaja je bila koristna, saj pri akvarelu ni pomembno samo, katero barvo izberemo, temveč tudi, koliko vode ji dodamo in kako jo povežemo z drugimi barvami.

Drevesa, ki niso hotela vedno ubogati

Ko smo se končno lotile jesenskih dreves, je vsaka udeleženka ubrala svojo pot.

Nekatere so ustvarjale z nežnimi, skoraj prosojnimi nanosi, druge so posegale po izrazitejših barvah in poudarjenih deblih. Nastajale so razkošne krošnje, razvejane veje in jesenske pokrajine.

Seveda ni šlo brez zapletov.

Eno od drevesnih debel je svojo ustvarjalko tako razjezilo, da ga je odločno prečrtala. Toda pri akvarelu tudi takšna poteza še ne pomeni konca. Sledilo je popravljanje, iskanje novih rešitev in nadaljevanje dela.

Prav to je ena najpomembnejših lekcij ustvarjanja: ni nujno, da je vsaka poteza uspešna, pomembno je, kaj z njo naredimo.

Mokro na mokro? Mokro na suho? Ponovimo!

Tokrat je bilo med ustvarjanjem nekoliko več nemira kot običajno. Udeleženke so povedale, da so že malo pozabile, kako delujeta tehniki mokro na mokro in mokro na suho.

Zato so predlagale, da bi na naslednji delavnici obe tehniki ponovno preizkusile.

Predlog se mi zdi smiseln. Pri akvarelu namreč ni dovolj, da določeno tehniko enkrat spoznamo. Potrebujemo ponavljanje, opazovanje in predvsem veliko praktičnih poskusov.

Mala galerija velikih razlik

Ob koncu delavnice smo izdelke pritrdile na tablo in si jih skupaj ogledale.

Nad jesenskimi drevesi so se zvrstili barvni krogi, pod njimi pa povsem različne interpretacije istega motiva.

In prav v tem je čar naših srečanj. Vse ustvarjamo na isto temo, uporabljamo podobne materiale, vendar nobena slika ni enaka drugi.

Vsaka nosi nekaj osebnega – izbiro barv, način nanašanja, razpoloženje in tudi kakšno nepričakovano potezo.

Tokratna delavnica nas je spomnila, da ustvarjanje ni vedno mirno in predvidljivo. Včasih je nekoliko glasnejše, včasih trmasto, včasih celo jezno. Toda na koncu je pogled na nastale akvarele povedal svoje: tudi iz ustvarjalnega nemira lahko zrastejo čudovita jesenska drevesa.

Likovna skupina Čopinel ustvarja v prostorih VGC Morje Koper pod mentorstvom Vanje Čibej.