Biografija
Črtomir Frelih se je rodil 20. 8. 1960 v vasi Nomenj v Bohinju. Leta 1985 je diplomiral na Oddelku za grafiko na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je nato zaključil grafično specialko in pridobil magisterij znanosti s področja likovne didaktike. Od leta 1985 do leta 1990 je na UL ALU delal kot asistent stažist in asistent za grafiko, od leta 1990 pa je bil zaposlen kot asistent za likovno didaktiko na UL PEF. Leta 1992 je na Univerzi v Ljubljani prejel priznanje pomembnih umetniških del in bil leta 1993 izvoljen v naziv docenta za risanje in grafiko. Leta 2005 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja, od leta 2014 pa je redni profesor za grafiko na Oddelku za Likovno pedagogiko Pedagoške fakultete UL.
Za svoje umetniško in pedagoško delo je prof. Frelih prejel več domačih in mednarodnih nagrad.
Domače nagrade, ki jih je prof. Frelih prejel za svoje umetniško delo, so naslednje. Najprej je že kot študent leta 1983 prejel Študentsko Prešernovo nagrado ALU. Leta 1986 je prejel Nagrado na 14. bienalu jugoslovanske grafike v Zagrebu. Leta 1986 je prejel Nagrado na 3. bienalu jugoslovanske študentske grafike v Beogradu. Leta 1987 je na 17. mednarodnem ljubljanskem grafičnem bienalu prejel Odkupno nagrado Moderne galerije. Leta 1991 je prejel Nagrado Združenja društev slovenskih likovnih umetnikov na Majskem salonu v Ljubljani. Leta 1993 je prejel 1. nagrado Mini prix Lukas na Bledu. Leta 2000 je prejel Nagrado Novega mesta na 6. bienalu slovenske grafike. Najpomembnejša izmed domačih nagrad, ki jo je prof. Frelih dobil za svoje umetniško delo, pa je Nagrada za življenjsko delo Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije (2019).
Poleg domačih nagrad in priznanj je prof. Frelih za svoje umetniško delo prejel tudi mednarodne nagrade na naslednjih prestižnih mednarodnih razstavah. Leta 2010 je prejel Priznanje na 8. svetovnem trienalu grafike v Chamalièrsu (Francija). Leta 2012 je prejel Priznanje za najvišjo kakovost na 8. mednarodnem bienalu risbe v Plznu (Češka). Leta 2015 je prejel Nagrado na 18. grafičnem bienalu v Varni (Bolgarija). Leta 2016 je prejel Nagrado »Osten« na mednarodnem bienalu risbe v Skopju (Makedonija). Leta 2018 pa je na 9. mednarodnem trienalu grafike v Bitoli (Makedonija) prejel Posebno nagrado za izjemen prispevek k grafični umetnosti v svetu. Leta 2020 je prejel glavno nagrado Mednarodnega bienala risbe v Prištini, Kosovo.
Prof. Frelih je bil poleg svojega umetniškega dela nagrajen tudi za svoje izjemno pedagoško delo. Študentski svet UL PEF ga je leta 2017 nagradil s Priznanjem za najboljšega profesorja v študijskem letu 2016/17 po izboru študentov Pedagoške fakultete. Za svoj izjemen pedagoški doprinos na področju likovnega izobraževanja pa je prof. Frelih leta 2016 prejel tudi najvišje državno priznanje, to je Nagrado RS za izjemne dosežke na področju visokega šolstva.
Leta 2020 je prejel Zlato plaketo, ki jo Univerza v Ljubljani podeljuje za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega ali umetniškega ustvarjanja ter za krepitev ugleda Univerze v Ljubljani.
dr. Jurij Selan
Frelihova energična vzplamtelost med sijočo svetlobo in neprodirno temo
Tematiki kranjskega likovnega festivala o črnem in belem v umetnosti se idealno prilega umetnost letošnjega osrednjega nagrajenca te prireditve slikarja in grafika Črtomira Freliha, ker temelji na umetnika navdihujočem, zelo raznovrstno dojetem sožitju svetlobe in temine, ki ga ustvarjalec ne glede na tehniko (naj gre za akrilne slike, risbe, kolagrafije, pastele ali kombinirane načine) sunkovito usmerja v nosilca izpovedne izraznosti kot bistvene, izrazito duhovne razsežnosti svojih sugestivnih slik.
Nosilni dramatični kontrast Frelihovih del se kot naraven rezultat umetnikove impulzivnosti z intenzivno risarsko gesto sprošča v svetlobnih konfliktih in slikovitih prežemanjih črno-belih odtenkov. Ta impulzivnost avtorja očitno priganja k eruptivnim prijemom, kot bi s svojo mogočno roko odrival temno zlo in se bojeval za svetlobo, in prav v tej Frelihovi razpetosti med obojim in sintezi kontrastov se vedno na novo preraja in prepričljivo manifestira umetnikova likovna izraznost.
Ustvarjalčeva poteza in temno-svetli kontrast se skozi umetnikov notranji pogled oblikujeta v glavnem v figuralne aluzije, pa tudi tihožitja in pogostejše krajinske vizije, dojete kot temačna rekviemska prizorišča, povezana z neindividualiziranim človekom, ki raste, se izgrajuje in razkraja, razživet predvsem v slikovitosti svoje likovne strukture.
Frelihovi sunkovito porojeni liki kot vidna utelešenja človeških notranjih položajev, ki jih ustvarjalec intenzivno zaznamuje z njihovo telesno lego, so v osnovi eksistencialni in so vpeti v najboljše izročilo tovrstne slovenske ustvarjalnosti druge polovice 20. stoletja, v t. i. »Slovensko nadaljevanko«, segajočo od Jožefa Petkovška dalje prek Gabrijela Stupice in mlajših ustvarjalcev, kot je tovrstne razbolene umetnike na eni izmed svojih risb označil Janez Bernik.
Vsi Frelihovi liki bolj ali manj govorijo o eni in isti človeški smrtni usodi, ki je v umetnikovih očeh obarvana z njegovo osebno prepoznavno ustvarjalno intenziteto. Njegovo značilno bitje je v svoji prvinskosti sprva označeno kot trpeč Človek-žival, v svojem koščenem anatomskem loku kot v mučilnici življenja prepuščen smrtnemu nelagodju in tragiki usode. Moški z ogromno dlanjo je v soočanju človeških dvojic lahko tudi teman zaščitnik življenjske krhkosti, ki jo zaznamuje ženska, ali morda le njen polaščevalec, a je vseskozi videti kot minljivo telo, ki je lahko mogočno kot emanacija življenjske energije, prekipevajoče v umetnikovih potezah; vendar ni nič manjši pričevalec nenehnega razkroja in v stanjih dinamičnega prehajanja v nadzemske sfere neuničljivega in smrti kljubujočega duha.
Nekatere Frelihove figure so na meji med življenjem in smrtjo videti kot breznom prepuščena trupla ali na pot v onstranstvo čakajoča bitja, ponekod pa se iz zemeljske navzočnosti že sunkovito prebijajo v polet k posmrtnemu življenju. Dinamičnost, ki poji temelje umetnikovega svetlobnega kontrasta, večkrat stopnjuje tudi kompozicijska diagonala, v kateri se razkrajajoče se postave zaganjajo v nebo, v najnovejših delih pa se prerajajo v temne duše, kot bi bile izstreljene v svetlobni kozmos.
Frelihovi trpini pogosto zbujajo misel na Križanega, nekatere kompozicije so celo aluzija na Kristusovo vstajenje ali na Križev pot, njihov kvišku leteči duh pa, izvijajoč se iz temnega in težkega telesa, ostaja še vedno teman, mračen in razbolen, kot bi neodrešena duša med telesno preobrazbo vsaj sprva še tavala in nosila s sabo še vso svojo temno zemeljsko težo, ki pa se polagoma že razblinja v zgolj duhovno atmosfero. V duhovnem ozračju takih podob je mogoče občutiti njihovo celotno likovno tkivo le še kot dinamiko luči in teme v zapletenem človeškem kompleksu življenja in smrti, snovi in duha.
Mrak in svetloba se na Frelihovih slikah dobesedno izpodrivata in spoprijemata ter zlasti v kombiniranih slikarskih tehnikah medsebojno použivata in prekrivata. V njuni medsebojni napetosti intenzivno dihajo tudi bolj spokojni prizori s sklenjeno črto širokopotezno izrisanih žena v interieru, ki jih je umetnik, usmerjen na proces njihove osvetlitve oziroma zatemnitve, naslovil kar kot Laviranje; zamislil pa si je tudi bolj obredno klečeče ženske, ogrnjene v krčevito draperijo ekstatičnih potez. Njegov človek v naravi je najraje prepuščen divjini s smrekami pod črnimi oblaki z mogočnimi kapljami, ki nanj padajo kot svinčene uteži, ali pa ga dež – kadar se ne sprehaja pod dežnikom – prebada s ploho puščic kot svetega Boštjana.
Tudi Frelihova pokrajina je le nosilka vzdušja in je v osnovi mitična, ponekod je označena s krščanskim znamenjem ali je zatemljena v podobo groba, motivno izhodišče zanjo pa lahko ugledamo v umetnikovem domačem deževnem Bohinju in heroičnem alpskem ambientu, ki ga je večkrat upodabljal. Tudi v njegovi naravi pa je nosilec dramatičnosti že sámo soočenje svetlobe in teme, ki ga je umetnik na še docela abstraktni sliki kontrastiranja obeh likovnih entitet pomenljivo naslovil s Hudičevim mostom, šmarnogorsko dvogrbi obris pa je postal v njegovih deprimiranih očeh kar Žalostna gora.
Taka Frelihova pokrajina je, četudi osredotočena na bližino bohinjsko-blejskega kota, najbrž bliže kot podobi raja podobi vic ali pekla. Zato ni prav nič idilična, ampak je preobražena v docela istem tesnobnem duhu kot umetnikov človek, ki ostaja težak s svojimi mogočnimi rokami tudi v svoji povsem imaterialni slikovito razbrazdani ali razlomljeni gmoti. Tema in svetloba se mu razblinjata druga v drugi, življenje v smrti in smrt v novem življenju, posamične temne masivne postave pa so videti kot utelešena samota in učlovečena moreča stanja, vendar obložena ali obsijana z upanjem na odrešilno prosojnost. Še zlasti v grafiki, v tehniki kolagrafije, ki jo je umetnik izvirno izpopolnjeval s povsem avtorskimi postopki, ter v postopkih voščenega rezervaša pa skuša Frelih doseči tudi specifične vsebinske učinke, posebno palimpsestnost, v katero si želi naplastiti še dimenzije časa. Vsa stalnost take zagatnosti, nelagodnosti in trpnosti je rojena iz dinamičnosti hipnega umetnikovega impulza, vselej podobno in vendar tudi vselej na novo, kot bi umetnik z njo zarisoval svoj duhovni dnevnik; ta pa zanj postaja tudi znanilec temne in nevihtno vreme napovedujoče barve njegovega in našega časa, ne le zavesti o krčevitosti avtorjevega lastnega obstoja.
V nekaterih poznejših delih Frelihovo izrazito usmerjenost k izpovednosti likovne vsebine v duhu novejšega slovenskega zlasti grafičnega izročila ponekod nakazujejo tudi v slike vrisane črke in besede ali kak znak, kakršni so na primer križ, snežinka ali zatemnjena zvezda. Med njimi izstopajo besede, ki pričajo o zavesti eksistence, kot sta Smo! ali Živ, pa tudi nasprotujoči jima Nič ni. V zvezi s tem se še dodatno razkriva tudi umetnikovo dojemanje specifično slovenskih vsebin oziroma travm, ki jih avtor vzpostavlja pod znakovnim emblemom mitičnega Triglava pa tudi zatemnjenih morskih valov pod njim. Besedni vzkliki na takih slikah (ki jih ponekod podvaja ali »internacionalizira« angleški prevod) žele kot sumarične besedne geste še bolj deklarativno poudariti pomenskost Frelihovega likovnega izraza in nakazujejo ali razkrivajo vsebino, ki jo ob vsej likovni preprostosti hkrati delajo na novo zagonetno. Tako se Mare nostrum najbrž nanaša na politični položaj, prešernovsko dvoumni zapis ne bo za vse (ali nebo za vse?) pa razkriva tudi družbeno aktualnost nepravičnega razmerja med ljudmi. Pri tem umetnika pritegujejo tudi vprašanja semantike, zajeta v besedišče grafike Semantizacija, ter pomenljive besedne igre, kakršna je na primer njegov dvopomenski Smrt-ni greh.
Skozi vse take značilnosti lahko dojemamo predvsem Frelihovo težnjo po označitvi stanja duha pri nas, ki je zanj v osnovi depresivno, temačno kot v deželi nevarnih gora in črnih oblakov, in je v temelju najbrž tudi širše veljavno; a v bolj optimističnih in spokojnih primerih lahko umetnik ob stiliziranem človeškem obrisu s poudarjeno dlanjo vriše tudi podobo srca.
V tak emblematsko pripovedni način je avtor nazadnje vpeljal še živalski lik lisice, ki v ritmičnih zaporedjih naseljuje njegove grafične liste, tako v črnih kot belih odtisih svojih prav tako shematičnih obrisov.
Kakor je silhueta bitja s košatim repom sama po sebi ljubka, je za slikarja očitno predvsem znanilka lastnosti, ki jih dojemamo kot zvijačnost ali zvitorepost, morda tudi že kar zahrbtnost, in zato naj bi bila taka žival tudi tipična prebivalka slovenskih logov, preimenovanih v Lisičje (Lisice so tu), in znanilka sicer nekonkretiziranih tukajšnjih dogajanj, ki jih umetnik na prizoru lisičje črede značilno označuje s sintagmo Kult lisice v slovenski kulturi. Kot je sam pojasnil, njegove lisice »stojijo tam, kjer bi moral stati človek, če to ne bi bilo nespodobno, nemoralno«, in tako simbolno označujejo situacije, v kakršnih bi bil človek v svojem dostojanstvu najbrž že preveč ponižan. Razmerja med ideološko razdeljenimi človeškimi nasprotniki mu najzgovorneje ponazarja heraldično emblematični spopad belega in črnega bojevnika z zastavama v rokah, ki jezdita na lisicah nad ležečim mrtvecem; prav to podobo, naslovljeno Podlistek, pa je avtor z napisom označil še kot Zelo slovensko grafiko.
Vsa taka emblematičnost je nekakšen rebus, doumljiv v duhu današnjih grafitov. Ker je z besednimi znamenji in situacijami usmerjen v prvinskost, ustrezno prvinskemu likovnemu izrazu, je umetnik na njem reduciral ali opustil raznoliko stopnjevano izraznost likovnih odtenkov in se osredotočil na silhueto in izrisano besedo, s katerima je posegel tudi v svoj odnos do družbenega ali stanovskega življenja. A občutljivost za stanje duha, ki razjeda, oživlja in vznemirja človeška bitja, je razvidna tudi že v vseh njegovih dosedanjih slikovitejših likih, ki so hkrati abstraktna likovna tkiva in človeški prividi, priraščeni iz nemirnih, zgrajeni iz prišiljeno ostrih ali bolj organsko zaobljenih linij in oživljeni v nemirnem siju svetlobe, ki razkriva nežnost in prosojnost ter spremenljivost občutij tudi skozi monumentalno čvrstost. Ker umetnik dojema človeka kot bitje, ki ga prešinja in oživlja duh, je človeka v zanj neprimerni vlogi nalašč »ponižal« v žival, kakršno poznamo iz ljudske pesmi ali basni pa tudi iz suhokrajinske prikrito protestantske poznogotske freske z lisico romarico. Vendar je lahko isti umetnik prav na podobi lisice z mladički z besedo apostrofiral tudi (svojo) ljubezen (Amore) in je poetične lisičke naselil tudi na svetlobne obronke nevihtno zatemnjenega Lisičjega vrta ali eksotično fantastičnega Luninega gozda. V celotnem dosedanjem ustvarjalnem delu pa izpričuje predvsem trpko ljubezen do minevajočega življenja, v katerem skuša s svojo izrazito energičnostjo prodreti do skrivnosti življenjskega bistva in njegove izmuzljive, najbrž tudi zgodovinske resnice, v Frelihovih očeh nemirno vzplamtele med sijočo svetlobo in neprodirno temo vsaj za ustvarjalno trajen hip.
Milček Komelj, 2019
