Dragi moji! 

Se spomnite Raimonda Vianella in Sandre Mondaini ter njunih televizijskih komičnih skečev? In tiste slavne fraze Sandre Mondaini: “Che barba, che noia, che noia, che barba,”  s katero je tako duhovito opisovala zakonsko življenje – stavek, s katerim se je poistovetilo več generacij? 

Ko se sama kdaj zalotim, da mi je malo dolgčas, si največkrat rečem: “Dolgčas, dolgčas in še enkrat dolgčas!”  In hkrati se spomnim te Sandrine fraze, ki se mi je očitno za vedno vtisnila v možgane. Potem obvezno sedem za računalnik, odprem YouTube in poiščem njune skeče. Življenje takoj dobi malo več barv – saj so še vedno enako zabavni in me vedno spravijo v smeh. No, mene že. Kako bi ta humor dojemala današnja generacija, ki živi podobno življenje? Kdo ve. Ampak jaz ju imam za klasika italijanske komedije in izvrstna igralca!

Takoj zatem se spomnim še na Tanjo Ribič (kako je lepa!) in Branka Đurića – Đura, pa na celo vrsto slovenskih igralcev. In misli mi odplavajo drugam.
Spomnim se ene izmed reklam za Kio, v kateri je nastopil Đuro. V svoji barviti obleki se pripelje z njo in reče: “Če bi mene vprašali, bi vsi vozili Kio!”

In jaz si vedno odgovorim: “Če bi mene vprašali, bi Kio vozila jaz!” 

Sebično? Eh, kje pa – saj bi večina odgovorila enako!

Potem pa misli stečejo k nečemu bolj resnemu. Nekoč sem slišala vprašanje, ki so ga zastavili neki skupini revežev: “Ali je biti bogat nepravično?” – večina je odgovorila “Da”. In nato še: “Če bi vam kdo ponudil milijardo evrov, bi jo vzeli?” Večina je rekla “Da!”, le redki so rekli odločen “Ne.” 

Takšna vprašanja že terjajo malo več premisleka.

Rečem si: “Dolgčasa si v teh časih – in v nobenih časih doslej – res ne moreš privoščiti, draga moja Viktorija!”

Kot Sandra Mondaini pobrcam z nogami izpod deke, medtem ko gledam televizijo, vstanem in se lotim sesanja stanovanja.

Vaša, Viktorija