*

Ni nam uspelo v živo videti moaiev. Škoda. Kljub dobri volji osebja, je bila tokrat narava premočna. Spustili so čolne v morje, vkrcali prvo skupino izletnikov. Dvakrat so šli tja in nazaj. Se posvetovali kaj in kako. Ostali smo čakali, a se mi je kar zdelo, da ne bo nič. Predolgo je trajalo. Halo, halo, kapitan se javlja: žal ne bomo uspeli pristati na otoku. Prva je vaša varnost. Potujemo dalje za Maroo. Razočaranje je bilo veliko. Zvedela sem, da so nekateri šli na to pot primarno zaradi Velikonočnega otoka. En zakonski par pa naj bi se dobil po štiridesetih letih z nekom, ki je postavil prvi hotel na tem otoku. Si lahko predstavljam šele razočaranje teh dveh. Potem, ko je podvig skenslan, se pogovarjam z Lauro in Davorjem. Povesta mi, da se lani niso uspeli izkrcati nekje na Novi Zelandiji. In jim je na koncu potovanja okoli sveta ladijska družba ponudila 8-dnevno križarjenje po Vzhodnem Sredozemlju. Voila, si rečem, morda bo pa letos kaj podobnega, saj smo bili na Velikonočnem otoku celo dva dni, oz. pred njim. Dva tedna dobimo, pravi Tomas, ko mu povem za to gesto. Dvomim, da je bila Costa, pravi Zdenka, ko ji povem. Kakorkoli, ob treh smo dvignili sidro. Papa, Velikonočni otok, najverjetneje te v tem življenju ne bom videla. Je že preteklost, ne morem nič, lahko le pišem, da ne pozabim. Toda kdo bi pozabil tako lepoto, ki je žal nismo zaužili. Le od daleč! Bog ve, za kaj je to dobro. Morda bi se nam pa res kaj zgodilo, zaključi Tomas. Tudi njemu je bila ta destinacija na vrhu liste. Kot meni in še mnogim drugim. Nič, pa drugič, očitno bo treba ponoviti in si ogledati Rio (ponesrečen dan) ter zaužiti lepote Pasque. Drugo leto? Morda!