“Rekla je, da bo plesala z mano, če ji prinesem rdečih vrtnic!” je žalostno vzdihnil mlad študent. “Toda v vsem mojem vrtu ni niti ene same rdeče vrtnice!”

Slavček, ki je sedel v svojem gnezdu na hrastu, ga je slišal, pa je pokukal skozi listje in se presenečeno začudil.

“Nobene rdeče vrtnice ni v vsem mojem vrtu!” je vzdihnil študent in njegove lepe oči so se zalile s solzami. “Ah, kako majhne stvari lahko uničijo srečo! Prebral sem vse, kar so napisali modrijani, in dokopal sem se do vseh skrivnostnih globin filozofije, pa vendar je moje življenje strašno bridko, ker nimam rdeče vrtnice!”

“Vendar je tu naposled nekdo, ki ima zares rad!” je rekel slavček. “Noč za nočjo sem pel o njem, čeprav ga nisem poznal. Noč za nočjo sem pripovedoval zvezdam njegovo zgodbo in zdaj ga vidim. Njegovi lasje so temni kakor hijacintov cvet, njegove ustnice so rdeče kakor vrtnica njegovega hrepenenja, toda vihar ljubezni je spremenil njegov obraz, da je bled kakor bela slonova kost, in žalost je pritisnila svoj pečat na njegovo čelo.”