VII

5. dan: Carrion de los Condes – Terradillos de los Templarius 

Zdaj se zjutraj že rutinsko odpravljava. Najino razpoloženje je dobro, nič več nisva tako zelo utrujeni, pa tudi lakota ni več tako močna, kot je bila prvih nekaj dni. 

Prejšnji dan je bil 1. maj in vse trgovine so bile zaprte, tako si nisva ničesar kupili za zajtrk. Kot nalašč, po vsej poti ni bilo nobenega bara, še vedno je deževalo, a dež naju ne spravi več s tira. Hodili sva kot dva robota, hitro in druga za drugo, nič se nisva ustavljali. Le ravna pot je postajala vedno bolj dolgočasna, ravnici še vedno ni videti konec. Pot je zelo različna, nekaj časa hodiva po asfaltu, a mirnih cestah, nekaj časa po potki, ki je speljana ob glavni cesti, večinoma pa po kolovozih, zelo različne strukture, ponekod so blatne, ponekod obložene s kamni, ponekod so celo tlakovane. Hodiva mimo napol podrtih hiš, zgrajene iz blata in slame, vsaj tako se nama je zdelo, ko sva si jih od daleč ogledovali. 

Do prve kave sva morali prehoditi 17 km. Ampak, se je splačalo. Bar je bil prijetno topel, pili sva odlično belo kavo in jedli še boljše brioše s čokoladno in vanilijevo kremo.

Tako okrepčani sva pot nadaljevali do Terradillosa de los Temp., na najino veselje je prenehalo deževati, čeprav je bilo nebo še vedno sivo in oblačno. Narava pa je bila čudovita, barve so bile kljub sivemu nebu močne, od zelenih polj do ognjeno rdeče, pravkar zorane zemlje s kakšnimi osamljenimi drevesi. Nikjer ni bilo žive duše, le tu pa tam smo zagledale kakšno štorkljo in velike črne vrane, ki so preletavale polja in glasno krakale. Kot že ime vasice pove, je spadala pod pristojnost Templarjev. Legenda pravi, da so zadnji vitezi templjarji tu pokopali gos, ki je nosila zlata jajca.

Pred vhodom v hostel je bil privezan osel, proti večeru je začel rigati in vsi smo se smejali, ker je pri svojem početju vztrajal in postal je prava atrakcija, ob kateri smo se drug za drugim fotografirali. Osel me je spomnil na svoje otroštvo, ko je bilo videti osla v Izoli nekaj čisto običajnega. Ker sva si vasico ogledali že ob prihodu, sva ves popoldan presedeli na vrtu. Sprva sva bili nekoliko čemerni in utrujeni in sva želeli samo počivati, po počitku pa se nama je razpoloženje vidno izboljšalo. Na vrtu je bilo tudi veliko mladine iz različnih koncev sveta, ki so ob vinu postajali vedno glasnejši. Zvečer smo imeli skupno večerjo, in njihova dobra volja se je razširila tudi na vse ostale. Z Darjo sva prisedli k skupini štirih Francozinj in k starejši, že upokojeni učiteljici iz Nemčije. Družba je bila v redu, večerja okusna, vino pa tudi.

Sobice za spanje so bile majhne, spali sva s skupino Špank, ena izmed njih je ves popoldan preležala v postelji in ga prejokala. Z Darjo sva bili kar zdelani, mene so najbolj boleli kolki, pa stopala oz. vse kosti, ki jih imam v stopalu, od prstov do gležnja, Darjo pa stopala. Vendar, končno sva dobili posteljo in spali kot se zapove, vse do jutra. Španka se je ponoči le potolažila in ni več hlipala, sama pa sem bila vesela, ker se je moj kašelj polegel in zdelo se mi je, da sem se dokončno pozdravila.    

7. dan: Terradillos de los Templarius – Bercianos 

Ob 7:15 sva bili že na poti do Bercianosa, preko Sahaguna, kjer se začne regijo Leon. Dan se je popolnoma zjasnil in bil je prijetno sončen in topel. Prečkale smo zelo star most, teh je po celotni poti veliko, prav tako majhnih cerkvic, zgrajene med 11. in 12. stoletjem. Prav tako je ob poti veliko spomenikov, kamnitih križev, vse iz tistega časa. Pot je bila še vedno ravna, le tik pred Sahagunom se je počasi vzpela. V predmestju mesta je pot speljana mimo pravljično, lepo prenovljene železniške postaje. Ko prideva v mesto, si vzameva odmor, še prej pa se sprehodiva po zelo lepi aveniji z nenavadnimi drevesi, katerih deblo je srebrno sivo, ki se zaključuje v čašasto krošnjo močno grbastih vej, polnih svetlo zelenih brstičev. Ker naju je čas preganjal, kajti prehodili sva le tretjino poti in naju čaka še dobrih 20 km, sva se podvizali in šli le skozi mestece ne da bi si ga dobro ogledali, mimo mogočnih mestnih vrat in po lepem kamnitem mostu čez reko Cea. Pot naju je peljala mimo močvirnatega področja, kjer so prekrasna plitka in majhna jezerca, po  katerih so se razpredale drobne rastlinice, z drobnimi lističi in belimi cvetki. Še vedno sva hodili po ravnini, med velikimi obdelanimi polji z modernimi namakalnimi sistemi. Zemljo gnojijo z ogromnimi traktorji in jo pripravljajo na setev. 

Tu si bom malo oddahnila, ne bom več opisovala poti, ki je bila dolga 31 km, ker bi se ponavljala, kajti, upam da se je dovolj začutilo, kako naju je ravnina že močno najedala. Do Bercianosa sva prehodili 143,5 km ravnine, kar naju je navdajalo z zadovoljstvom. Več kot tretjina poti je bila za nama. 

Med hojo sva tu pa tam hodili vštric in klepetali, ampak kot sem že omenila, največ poti sva hodili daleč narazen in popolnoma sami. Darja je običajno bila nekaj metrov pred mano in me je ob razpotju počakala. Potem sva nadaljevali pot skupaj, dokler ni najin pogovor zamrl, ko sva se spet ločili. Tempo sva imeli zelo hiter, kar sem čutila na svoji levi nogi. Mečna mišica se mi je vnela in bila je močno otečena, tudi moje poškodovano koleno je začelo otekati, ampak se je dalo potrpeti, en aspirin sem še vedno vsak dan popila, Darja tudi. Dan je bil prelep in sončen in nisem ga želela pokvariti z jamranjem. Med hojo, ko tudi po 2 uri nisva srečali nikogar, sva imeli veliko časa za premišljevanje. Ves čas so mi misli uhajale na dom, bližal se je rojstni dan mojega sina. Če sem si kaj očitala, tudi kasneje, je bilo to, da me za njegov rojstni dan ni bilo doma. Ne vem, kako je on čutil, ali me je kaj pogrešal, ali je bil zadovoljen, da me ni bilo, saj je lahko praznoval s prijatelji. No, kakorkoli, mučilo me je domotožje in slaba vest. Tudi sama sem se začela spraševati, tako kot Darja, ali me bo Camino dovolj napolnil z energijo, da se bom kasneje lažje spopadala s stresi. Nič ni kazalo na to, kajti hoja je postajala vedno bolj naporna in enolična in preganjali so me problemi, ki so me nerešeni čakali doma. Na službo pa sem skoraj pozabila. Sodelavec, ki ni vedel, da sem na dopustu, me je sicer poklical in sedaj lahko odkrito in malce zlobno rečem, da sem mu prav s posebnim olajšanjem povedala, da mu ne morem pomagati, ker sem v Španiji in pri tem čutila že kar navdušenje. Če bi bila v Sloveniji, bi reševala problem na dopustu, ne vem koliko je bil problem kompleksen, ampak mislim, da kaj posebno ne in tokrat ga je namesto mene reševal nekdo drug. 

Toda, misli, ki so mi rojile po glavi, so bile včasih nadležne, tako da sem jih zavestno odganjala, se vedno znova vračala nanje, ker so ostale nekako nerešene. Mislila sem, da bom lahko v miru premislila, kaj naj naredim v zvezi z uporom mojega sina, pa rešitve seveda nisem našla. Vedela sem, da ko bom prišla domov, bo vse po starem, služba je bila neprizanesljiva, projekti so tekli z zamudo in predvidevala sem samo še večje pritiske, do sina pa bom spet preveč prizanesljiva. Seveda sem razmišljala tudi o svoji ločitvi, ali ni za nastalo situacijo kriva moja ločitev oziroma jaz in ali ne bi bilo bolje, da bi tako, kot so včasih ženske potrpele v zakonu in se popolnoma podredile svojemu moškemu, potrpela tudi sama in se temu popolnoma podredila. Ko pa sem se z bolečino spomnila vsega, kar sem doživela v zakonu, sem si vedno znova potrdila, da sem naredila prav. Še danes mislim tako. Ne bom še naprej utrujala s svojimi problemi, samo malo sem želela nakazati, o čem sem takrat razmišljala. Povedati pa tudi želim, da mislim, ki se ti porajajo v možganih, ne moreš uiti in vsi nerešeni problemi vztrajno čakajo na rešitev, nič se ne reši samo od sebe. No, Darja me je spraševala o čem premišljujem, pa sem ji na kratko povedala, tudi o tem, da si bom, takoj ko pridem iz Camina popravila zobe, banalnost, a tudi na to sem takrat pomislila. Sama pa je rekla, da premišljuje samo o tem, kako bi čimprej prišla do naslednjega cilja in vedno jo je skrbelo ali bomo prišle pravočasno, ali bomo dobile posteljo. Sama sem se ji, kar se tega tiče, popolnoma prepustila. Zaradi mene bi se med potjo večkrat ustavili in morda manj jedli. Kakorkoli že, silno rada je pogledovala v vodič, računala še razdalje do cilja, pa višinske razlike (res jih je bilo bolj malo), ki jih morava še prehoditi in me sproti obveščala, kje smo in koliko časa imava še do konca etape. Določala je tudi postanke in čas za malico. Z veseljem sem ji vse prepustila, oddahnila sem se, ker ni več silila domov, in ker se ni več obremenjevala s tem, kaj je pričakovala in kako dejansko je na Caminu. Ampak njena mirnost ni trajala dolgo in se je kmalu sprevrgla v pravo majceno dramo, ki se je začela zapletati, ko sva prispeli v Bercianos. Zgodile so se nama res čudne stvari, a o tem več v naslednjem sestavku.

Napoved nadaljevanja

Sledi nadaljevanje opisa 6. dneva, popoldan in noč sva prebili v Bercianosu, kjer so se nama dogodile same nenavadne stvari, ki nama niso bile niti malo všeč. Kraj se nama je zdel kot v kakšni srhljivki, toda – preživeli sva!