V majhnem mestu, kot je Izola, se skriva mnogo zgodb, takih žalostnih pa tudi bolj veselih. Veliko jih je, ki si zaslužijo našo pozornost. Ena izmed takih je tudi zgodba Alide Klemenčič, ki jo opisuje v svoji avtobiografski knjigi Dolga je ta pot.
Knjiga opisuje dramatičen dogodek, ki je za vedno spremenil in zaznamoval Alidino življenje in življenje njene družine. Konec je srečen, saj je premagala večino težav s katerimi se je spopadala med okrevanjem.
Knjiga bo kmalu natiskana in nekaj zaslug imamo tudi mi kot založniki – Kulturno društvo VNL. Tudi pot, od zasnove do urejanja, vse do končne podobe, je bila dolga. Dišeča po svežem tiskarskem črnilu pa bo kmalu pred nami. Lahko jo bomo prebirali, ko nam bo težko in ko bomo morda potrebovali lučko na koncu tunela.
Nekaj odlomkov iz knjige
Zgodilo se je. Zgodilo se je nenadoma, nepričakovano, iznenada, nekaj, česar nisem nikoli pričakovala in bila na to pripravljena. In to meni v mojih najlepših letih. Samostojni, neodvisni, ustvarjalni, podjetni, samozavestni, uspešni ženski, mami, podjetnici, ki sem skrbela za zdrav način življenja, bila polna življenjske in ustvarjalne energije, z glavo, polno idej in zamisli. Velikokrat se mi je zdelo, da bi lahko gore premikala in da je ni stvari, ki je ne bi zmogla premagati. Zadelo me je kot strela z jasnega in mi življenje v trenutku postavilo popolnoma na glavo. Ne samo meni, ampak tudi moji družini. …
Utrpela sem hudo poškodbo glave – poškodbo možganov. …
*
Koma
» Mami, mami, odpri oči, zbudi se, tudi mi te potrebujemo!!!« sem slišala glasove sina, ki je ležal na meni in poskušal zvabiti znake življenja iz mene.
»Kje sem? Kaj se dogaja z mano?« Vse je temno okoli mene, vse težko, vse boleče.
Poskušam odgovoriti, poskušam odpreti oči, želim se premakniti, pa nič. Slišim samo proseče glasove in klice sina, ki želi izzvati znake življenja iz mene.
»Gospa Alida, odprite oči, vaš sin je pri vas, zbudite se!!!« slišim neznan ženski glas. »Ste tu pri nas v Ljubljani, ste bili operirani. Zbudite se!!! …
*
Vidim vrtiljak, ki se vrti, cirkuška glasba, ki pridušeno igra, konjičke vseh barv, ki jim glave poskakujejo gor in dol, jaz sedim na konjičku, maham, vse se vrti. Potem tema, spet ta črna tema. …
*
Od nekod, izza hriba, se mi približujejo cigani, množica ljudi. Ciganke v svojih pisanih oblekah, z dolgimi lasmi, širokimi vabljivimi nasmeški, gibkimi telesi, božanske kot vile, se vrtijo, z lahkoto se dotikajo tal in neba, krila vseh barv plapolajo v ritmu pesmi, ki proseče moli v nebo, ki se razlega v smeh in veselje. Med njimi vidim tudi sebe, veselo, brezskrbno, s širokim nasmehom se gibljem v ritmu glasbe, ki me navdušuje. Zlijem se z glasbo, z drugimi, čutim veselje, radost in vrtim se, vrtim, vrtim, v divjem ritmu, v pisanem krilu vseh barv. Pogleda se srečata, spogledam se in sprejmem povabilo življenja. …
*
Iz Izole so me peljali z rešilcem na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča (URI Soča), spet me je spremljal sin Rok, tokrat sem se peljala na invalidskem vozičku, ne več na postelji, kar je bil že velik uspeh. …
*
Ko se v družini zgodi takšna huda nesreča, s poškodbo glave – možganov, si na začetku svojci najbolj želijo, da poškodovana oseba preživi. Nihče pa se običajno ne zaveda in ne pričakuje, kakšne težave vse nastopijo, ko se oseba prebudi iz kome in se začne vračati v življenje. Vsak primer je zgodba zase, posledice so zelo različne. Tako kakor za prizadeto osebo je to hud udarec in sprememba za celotno družino. Nihče ne ve, kaj ga čaka. …
*
Moj namen je spodbuditi osebe s podobno izkušnjo, in jim dati občutek, da je še vredno živeti. Da je vreden vsak najmanjši gib, vsak poskus, vsak korak, vsaka prebrana črka – beseda. Pa čeprav je marsikdaj zelo naporno in ni hitrih rezultatov. Treba je vztrajati in vaditi, možgani zahtevajo neprestano delo. Možgani so na srečo »nevroplastični«, z učenjem, delom, ponavljanjem in novimi izkušnjami se vzpostavljajo nove nevropovezave, zdravi deli prevzemajo določene funkcije, omrežja se na drugačen način povežejo in jaz verjamem v to. Velikokrat se zgodi, da se ob izgubi določenih funkcij odkrijejo nove sposobnosti in talenti. Tisti, ki smo doživeli to preizkušnjo, moramo za ponovno pridobitev izgubljenih funkcij vložiti ogromno dela, truda in časa. To je ljudem iz naše bližnje in daljne okolice, ki se niso imeli priložnosti seznaniti s podobnimi situacijami, včasih težko razumeti. …
***
Za povečavo KLIK na fotografijo!
O avtorici
Alida Klemenčič je svoje otroštvo in mladost preživela v Izoli, kasneje se je z družino preselila v Koper, kjer še danes živi. Pri svojih 43 letih je doživela nesrečo, ki je drastično spremenila njeno življenje. Kljub hudi poškodbi in premnogih težkih preizkušnjah, ko se je zopet učila brati in pisati, so danes posledice nesreče neopazne. Napisala je avtobiografsko knjigo Dolga je ta pot z željo, da bi jo prebirali ljudje, ki doživljajo podobno situacijo, kot jo je ona, za spodbudo in pomoč, tako njim kot tudi njihovi družini.
