Draga Kiti, ta zapis nastaja zgolj in samo zato, ker te imam rada. 

Poznala sem žensko, samozavestno, ustvarjalno, polno izzivov. Poznala sem žensko, ki je lektorirala številne diplomske naloge, tudi doktorske disertacije. Poznala sem žensko, ki je urejala številne lokalne časopise (Solkanski časopis 1001, Stran, kromberški časopis in ne nazadnje SVETOGORSKO KRALJICO. Poznala sem žensko, ki je proučevala solkansko narečje, solkanski govor natančneje. Poznala sem žensko, ki je pisala članke, ki je napisala dve brošuri, ki je objavljala svoje zapise marsikje, ki je napisala knjigo MOJE KORENINE … poznala sem žensko, ki je to počela, ker je bila že v pokoju in ji je to pomenilo veliko. Poznala sem žensko, ki je veliko brala, ki je svoje razumevanje knjig, takih in drugačnih, rada delila z mano. Poznala sem žensko, ki je vse, kar je delala, odkar se je upokojila, delala na prostovoljni bazi, brez nikakršnega honorarja. Poznala sem žensko, ki je pred dvajset leti skoraj umrla, a jo je rešil dober kirurg bolnice v Šempetru pri Gorici … 

Poznala sem žensko, ki je ne poznam več. Ker je v njej, v tebi, draga Katarina, moja najstarejša sestra, vse to umrlo. V zadnjih petnajst mesecih te ne prepoznam več. V zadnjem dobrem letu, odkar si v DSO Vrtojba, pa te sploh ne poznam več. Ker živiš v svojem svetu, v katerega ne dovoliš vstopiti nikomur.

Poznala sem žensko, ki je ne poznam več. Naj se še tako trudim, da bi te spodbudila, da spet živiš, vedno znova rečeš NE. Nobene moje spodbude, predloga … ne sprejmeš. Tvoj odgovor je vedno: »Zarja ne morem. Nočem živeti, ker to življenje v domu ni vredno, da ga živim. 

Poznala sem žensko, ki je ne poznam več. Verjela sem vate, ker si se vedno pobrala. Po še tako hudem padcu. Vedno znova in znova. 

Poznala sem žensko, ki je ne poznam več. Ker se je, si se predala. Kljub mojemu prizadevanju, kljub mojim obiskom, sprva vsak dan, kasneje vsak drugi dan, zdaj pa redkeje, ker sem na »bolniški« že tri mesece, zaradi hude opekline. 

Poznala sem žensko, ki bi jo rada spet poznala. Samozavestno, ustvarjalno, razgledano, načitano … 

KITI, draga moja, na tebi je vrsta, da se pobereš. Naredila sem vse, kar je v moji moči. NE ZMOREM VEČ. Žal! In vrsta je na osebju doma, da vendarle naredi nekaj zate, te spodbuja, ti zamenja prehrano, te da v drugo sobo, obrnjeno na jug, te pelje na sonce, na zrak. 

Vse se da, če se hoče. A je videti, da nimaš podpore vodstva in osebja doma. Sicer bi že bila spet v objemu svojega DOMA, ki te še vedno čaka tam med trtami v Kromberku. Svetal, zračen dom, s prekrasnim razgledom na celo Vipavsko dolino, tja na zahod pa na Kalvarijo nad Gorico. 

POZNALA SEM ŽENSKO, KI JE NE POZNAM VEČ!