13.1.2019 ob 3.33

Zarja Trkman se počuti praznično v kraju Casablanca, Morocco  

Pred pol ure naj bi premaknili uro. Iz tri na dve. Torej bomo spali eno uro več. Jaz pa budna kot sova. Pa kaj napišem, sem si rekla. 

O včerajšnjem gala večeru. 

Sedela sem na 10 palubi, kjer sem pisala in uživala v pogledu na širno morje. Po vsej verjetnosti je bil na moji levi Maroko, na desni pa Španija. Torej smo se približevali Gibraltarski ožini in kasneje zapluli v ocean.

Kar naenkrat sem opazila, da ni nikjer nikogar. Ura je bila šest in še malo čez, sonce je zahajalo. Tišina, mir. Le kam so vsi odšli. Nič, gotovo na večerjo, sem si mislila. Prej gužva na deck 9, glasna glasba, kreativna delavnica, Junior je vodil neko telovadbo. Zdaj popolna tišina, le žuborenje vode v bazenu. 

Pripravim se, da grem počasi na večerjo. Pospravim svoje stvari in se odpeljem. Na vratih me pričakata hostesa s pijačo in še en moški. Oblečen v večerno obleko. Le kaj se dogaja, si mislim. Ponudita mi pijačo. Ne hvala, grem na večerjo. 

»Večerja se je začela pred pol ure, ne morete na first siting,« mi prijazno pove moški. »Kako da ne, saj je šele pol sedmih?« vprašam. Ne bo šlo, danes se je gala večerja začela točno ob šestih, s predpisano dress kodo: gala. Moški pokliče vodjo restavracije, da povpraša, kaj naj z mano. Šef, ki me pozna, mi dovoli vstop. Katera dress code pa je zapovedana za danes? Ja, itak, da je GALA. Jaz pa v spodnjem delu bele trenirke Champion. Hahaha, kaj naj zdaj, vprašam. You are o.k., you can go on dinner. 

O.k., grem torej. Vsi so, skoraj vsi oblečeni v črno in belo. Vsi moški nosijo temne, črne obleke, kravato ali metuljček. Ženske v večernih ali svečanih oblekah, brez izjeme. Moja malenkost pa v trenirki. Sicer izgledajo kot hlače, bele hlače, na katere sem oblekla siv suknjič, pod njim pa belo majico. Okoli vratu sem imela turkizno-belo k,rasno ogrlico in okoli vratu belo moder šal. Videti je bilo kar svečano, če izvzamem trenirko in bele telovadne copate. 

Približam se naši mizi, z nasmeškom me sprejmeta Haidi in Arturo, pa tudi Made, moj kelnar. Šalimo se na moj račun. Tokrat je večerja resna, nihče ni glasen, celo Italijani ne. 

Gala, ja, gala je. Moj prvi gala večer, če izvzamem kapitanovo večerjo na Melody, na križarjenju po Sredozemlju. »This is the same,« me poduči Haidi. Torej sem drugič na gala večerji. Tokrat res gala oblečena …

Po večerji se preoblečem, da bom »gala« na coctail partiju s kapitanom. Oblečem aladinke, zamenjam jacket, tak črn, bolj svečan je, v uho si dam indijski uhan turkizne barve, da paše na ogrlico, obujem svetlo modre balerinke, ogrnem si svetlomoder in bel šal in se odpeljem v teater. Na vratih me pričaka Jess: »Hello, how are you? I wish you a great evening.« Nisem je prepoznala, Jess namreč. Gala večerna obleka, brez očal je …ooooooo, yes, you are so beautiful,« zinem in se po klančini odpeljem pod oder. Teater je nabito poln. 

In takrat presenečenje: k meni pristopi Junior, me prime za roke in me prosi za ples. Ples! Ja , prav vidite. Pleševa pred množico ljudi, ni mu nerodno. Nasprotno, počaščen je, da pleše z mano. Večerna črna obleka, metuljček, bela srajca. On je, povsem drugačen kot na jutranji gimnastiki. Uglajen mlad moški. Med plesom mi pove, da ima danes, 13. januarja rojstni dan. Čestitam mu, ga objamem in vprašam, koliko je star. »Pst, is secret,« mi odvrne. Po moji oceni mu je 45 let, recimo. Zahvali se mi za ples s prečudovitim nasmeškom. Kot biser lepi zobje. Brazilec je. Junior. 

Začne se gala predstava. Na oder stopi kapitan Luminose. Sebastiano Cristo. Visok Italijan, z nekaj dni staro brado, lepo grajen moški. Prijeten je. Pozdravi nas v petih jezikih: italijansko, nemško, francosko, angleško in špansko. Dobro mu gre. Predstavi še ostalo moštvo, oficirje z najvišjimi čini, med osmimi je le ena ženska. Tako, za vzorec. Da so ljudje … hehehe. Sledi dobrodošlica s šampanjcem. Čin-čin folk.

In čez deset minut velika gala akrobatska predstava ukrajinske skupine 40 akrobatk in akrobatov. Prvič so na gostovanju na Costa Crociere, pa prav na Luminosi. Kakšna čast nas je doletela.

Vrhunska predstava, da ti dih jemlje. Pospremljena s stoječimi ovacijami. Wau!

*

13. januar ob 17:15

waha, waha = o.k., jaja-jaja = let’s go…eto malo rabščine…Casablanca, super

*

13. januar ob 18:02

Waha-waha, vse je v redu. Z mano, ekskurzija v Casablanko prav tako. Odlična lokalna vodička, simpatična, z veliko znanja. Osvetlila nam je islam v Maroku, ki ni tako ortodoksen, a je še vedno islam. Z vsemi svojimi zapovedanimi pravili, ramadanom, rutami …

Molitev 5x na dan, zapovedana … pred sončnim zahodom, enkrat opoldne, okoli štirih, ob sončnem zahodu, zvečer. Če verniki ne utegnejo tedaj, pač to postorijo kadarkoli.

Mošeja Hasan?, ki je bila dokončana 1993 leta, če se ne motim, je ogromna, lepa, z najvišjim minaretom na svetu, preko 200 m. Ne izgleda tako visok, a je. Zanimiv se mi je zdel podatek, da je minaret kvadraten in ne okrogel. V osnovi je tako. A v Evropi ne vem, če sem videla drugačne kot okrogle. Waha, waha, tudi prav

Jaja, jaja … let us go … gremo dalje. Mošeja je res krasna, sprejme tudi 80 000 vernikov. Ko je v njej kralj Mohamed 6, vsaj zdi se mi, da mu je tako ime, torej ko je kraljeva družina pri obredu, ne more nihče noter. Naima, tako je ime vodički, je povedala, da je 30 avtobusov obiskovalcev s križarke lansko leto ostalo razočaranih, ker najlepšega »spomenika« islamske kulture niso mogli videti. 

Kralj je poročen s Selmo, ki izhaja iz ljudstva in se bori za njihove pravice. Zadnjih pet mesecev imajo tudi ženske pravico do šoferskega izpita. To je zasluga zdajšnjega kralja in njegove ljubke žene. Imata dva otroka, najstnika Hasan, ki bo nasledil očeta. Tokrat je šansa, da bo Maroko dobil kraljico, če bi se Hasan odrekel prestolonasledništvu, umrl,… upam, da sem prav razumela, sicer me lahko popravite.

Zvedeli smo veliko zanimivega, a ne bi o tem. Pobrskajte na Googlu, če vas kaj zanima in to je to.

Po uri in pol v mošeji, ki jo je zgradil francoski arhitekt, ki je vanjo vgradil marmor iz Italije, steklo iz Murana, mahagonijev les … smo se odpravili kao v šoping. Vsi so šli v eno večjo trgovino, razen mene, ki sem našla en mali bazar, da sem vsaj občutila tisto pristnost, ki pritiče arabski kulturi. Šla sem tudi v restavracijo Paris cofe, da bi popila eno kavico in šla na wc. Nič od tega. V Maroku, podobno kot v Bosni še vedno kadijo na javnih mestih. Odločila sem se, da pa v dimu ne bom, samo zato, da bi šla na stranišče (ki je, mimogrede povsod bilo v nadstropju, v mošeji pa v kleti). Kar z nekaj ovirami sem se srečala, a tu je bil Šved Tomas, ki mi je vedno priskočil na pomoč ter Jess, ki je »riskirala življenje« zame …hehehe … po cesti sta oba hodila za mano, če bi potrebovala pomoč … v avtobusu pa mi je pomagal Arabec, skratka, vedno se najdejo prijazni in empatični ljudje. Ni problema, ni ovir zame. Pomoč mi je dana iz nebes

Sledi Medina, staro mestno jedro z krasnimi glavnimi vrati, z mini bazarjem, kjer prodajajo olive in tudi stiskajo olje. Na vhodu zanimiva starka, ki mi je namenila brezzobi nasmeh, jaz pa njej stisk roke, božajoč njeno dlan. Obe srečni, obe pristni. Sreča-nje sorodnih duš, pravim temu jaz. Vedno se najdemo. Naj grem kamorkoli.

Lepo mi je pri srcu. Naš izlet se je zaključil še s kratkim postankom na nekem trgu, kjer je bila množica domačinov, tudi otroci, nasproti tega trga pa sodoben teater, malo me je spomnil na opero v Sidneyu.

Naj povem še to, da po Casablanki, mestu z več kot 5 milijonov prebivalcev, vozi moderen trolejbus, nove oblike … dostopen tudi invalidom.

Casablanka slovi tudi po čudovitih plažah, po industriji. Na prvem mestu je usnjarska, sledi ji avtomobilska in nazadnje srebro in izdelki iz njega. Naima, ki je sedela poleg mene in z mano komunicirala na poseben način, si je med potjo nadela srebrno verižico z značilnim maroškim simbolom. »I love silver, I love it very much,« mi je zaupala. 

Komaj sem čakala povratka v hotel, na križarko, 5 ur smo vandrali. Bila sem res utrujena, pa tudi lačna. Na srečo sem še ujela kosilo v Taurusu, bila zopet odlično postrežena. Hrana tu je perfect, povsem drugačna kot v samopostrežnem bifeju, predvsem pa ni nobene gužve, odlični natakarji, super meniji. Poskusim vse kar je vegetarijanskega, a ne vseh hodov. Preveč jih je. Ne zmorem toliko.

*

13. januar ob 22:08

hvala bogu, zima je za mano, pred mano pa le pomlad, jutri na Tenerife …  potem pa le še poletje … danes so se ljudje že sončili, popoldan in kopali … bilo je prijetno na sončku v Casablanci, zjutraj pa kar hladno … dovolj mi je zime … hehehe … lahko noč prijatelji, ob desetih partenza za Santa Cruz de Tenerife, opozarjajo nas naj se dobro oblečemo, ker ja na Pico del Teide sneg (itak, da je, saj je zg. postaja na 2200 metrih … tja pa ne grem, ker sem že bila , ko sva bila z Andekom na poročnem potovanju 1977)