Nadaljujem s potopisom 2. dneva hoje po Caminu. 

 V 

2. dan: Hornillas – Castojeriz

Na naslednjo etapo sva se odpravili okoli 8. ure zjutraj, do cilja pa sva imeli nekaj čez 21 km hoda.

Prispeli sva do vasice Hontanas, kjer sva si vzeli prvi odmor za kavo, nekaj sva tudi prigriznili. Čez čas je za nama prisopihal Afričan, ki je ves nesrečen potožil nad žulji in rekel, da bo s hojo prenehal, vsaj za nekaj dni. Bil je tako razburjen, da je odklonil tudi kavo, na katero sva ga povabili in se mu hoteli oddolžiti, ker nama je priskrbel ležišče. Z obžalovanjem sva ga gledali, kako je šepajoč odšel, domnevali sva, da se takrat zadnjič vidimo, kajti četudi bi se odločil za nadaljevanje pohoda, naju ne bi mogel več dohiteti. Kasneje sva srečali še nekaj ljudi, ki so se premislili in s pohodništvom prekinili.  

Ena sama ravnina, kamor sežejo oči, se odpira panoramski pogled na neskončno vijugasto pot, ki se zaključuje daleč v obzorje. Pot se tu pa tam rahlo vzpenja med 800 do 940 metri nadmorske višine, sicer pa hodiva po planoti, med ogromnimi obdelanimi polji pšenice, koruze in oljne repice z rumenimi cvetovi. Pot je večinoma kolovozna, ponekod blatna, speljana med polji, le tu in tam hodiva po ozkih asfaltiranih, toda mirnih cestah. Srečujeva pohodnike, nekatere že poznava, nekatere ne, jih prehitevava, tudi oni naju prehitevajo, pozdravljava z »Buen camino« in »Hola« in razpoloženje se nama je iz kilometra do kilometra vidno izboljševalo. Tako prispeva do dolgega drevoreda s komaj malo ozelenelimi krošnjami. Zdelo se nama je, da hodiva neskončno dolgo, drevoredu ni bilo konca, ko v daljavi vidiva nekaj hiš in predvidevava, da sva prispeli v Castrojeriz, ki leži na vrhu hriba. Z Darjo se ne pogovarjava prav veliko, a prva kriza je bila očitno premagana. Ob vstopu v mesto se mi zazdi, da sva vstopili v neki drugi čas iz preteklih stoletij. Mesto je bilo zgrajeno v  9. in 10. stoletju in je bilo sprva namenjeno rimskim vojakom, ki so varovali zlate rudnike v Galiciji, in je zelo dobro ohranjeno, skoraj brez sledu sedanje civilizacije, z veliko cerkvami, le ponekod so nas zmotile napol podrte kamnite hiše, ki pa so še vedno dajale mogoče vtis, ulice pa so bile kot izumrle. Rumene puščice so naju pripeljale do ličnega in čistega hostla, z veliko skupno spalnico in veliko skupno kopalnico s tuši, s toplo vodo – kakšno razkošje. Pogradi so bili resda vsi zasedeni, a sva dobili vsaj jogi, celo blazino. Tla pa so bila obložena s toplim ladijskim podom. Opazovali sva romarje, ki jih je bilo veliko in po njihovem zgledu, sva si tu prvič oprali nogavice in perilo v umivalnici in jih tako kot ostali, razobesili na veliki terasi pred vhodom. Pihljalo je in upali sva, da se nama bo perilo posušilo še pred večerom. Pa vendar me je nekaj v skupni spalnici zmotilo, ne vem kaj, vsi so bili zelo prijazni, vsi so se nama skoraj preveč prijazno nasmihali, a imela sem občutek, da naju odklanjajo. Po pogovorih, ki sem jih poskušala ujeti, sem sklepala, da je hostel pod nadzorom cerkve, skupna spalnica je bila sterilno čista in dišala je po zeliščnih kremah, ki so jih ljudje utirali na svoje razbolele noge in stopala, polna žuljev in otiščancev. Vonj me je spominjal na bolnišnico, morda me je tudi zaradi tega hiša tako močno odbijala.

Hostel ni imel kuhinje, pa sva odšli na lov za gostilno in si hkrati ogledovali majhno mestece. Našli sva majhno gostilno »La taberna«, kjer je bilo vse polno romarjev. Gostilna je izžarevala domačnost, opazila sem, da ne skrbijo ravno najbolj za čistočo. Kljub pepelnikom so ljudje, pa tudi osebje, stresali pepel in ugašali cigarete kar na tleh, tudi psi so se nemoteno sprehajali med gosti. Pa vendar ni ničesar motilo idile. Vse skupaj se je nekako zlivalo v to okolje.

Večerje še niso stregli, prisedli sva k romarjem, bili so par srednjih let iz Južne Afrike, povedala sta nama, da prihajata iz St Juan Pied de Porta, pripovedovala sta o svojih izkušnjah na Caminu, kaj se splača ogledati, povedala sta, da je v prvem delu poti narava zelo lepa, na koncu pa nama podarila priročno majhno brošurico »Piligrim’s Guide«, s priročnimi napotki za hojo in podrobnimi opisi vseh poti od Burgosa do Santiaga. Taverna je izžarevala toplino, gostilničar je bil prijazen in na prošnjo, da bi pred večerjo vseeno nekaj pojedli, nama je pripravil okusno tortiljo, zraven pa sva dobili še koščke krvavice, po špansko »morcilla«, ki jih je častila hiša. Krvavic nisem jedla že od otroštva dalje, tako sem se z velikim odporom pripravila do tega, da jo poskusim. Presenetljivo, bila je zelo okusna in moj predsodek je bil popolnoma odveč. Kasneje sta se nam k mizi pridružili še dve Avstrijki, ki sva ju opazili že v Burgosu, po prijetnem klepetu pa sva se odpravili še na ogled mesteca. Počasi se navajava na ritem in na Camino, toda v primerjavi s pohodniki, ki so imeli za sabo že polovico poti, sva se še vedno počutili zelo negotovi. 

Zvečer sva se vrnili na večerjo, privoščili sva si celoten meni: testenine s paradižnikovo omako, zrezek s pomfrijem in solato, kozarec odličnega vina, same jedi z veliko holesterola, ki jih doma redkokdaj jeva, a po naporni hoji sva bili dobesedno sestradani. Darja je že ves dan sanjala o dobri slaščici. Na meniju so bile navedene slaščice z imeni, ki jih nisva razumeli, zato sva vprašali natakarja, kaj nam priporoča in seveda sva potem hišno specialiteto naročili. Ne znam z besedami opisati dovolj humorno, ampak, najina za nekaj minut osupla pogleda, ko je mladi natakar prinesel sladico, sta se nama zazdela tako zelo smešna, da sva planili v neutolažljiv smeh. Na velikem krožniku sta bila namesto slastne slaščice, položena dva velika kosa sira in neki oranžen, gost želatinast košček nečesa, še najbolj podobni zelo gosti marmeladi, ampak okus je bil nedefiniran, le pikantno sladek. Ovčji sir je bil odličen, nisva pa potešili svoje želje po sladkem. Kasneje sva se pozanimali, kako se imenuje sladica, za katero so se odločali drugi gostje, ki so zvrnili na krožnik iz majhne skodelice, tako kot puding. Flan je sladica iz jajc in mleka, z rahlo karameliziranim tekočim oblivom, podobna narobe obrnjenemu crème brûléeju in je zelo osvežilna in dobra. Za vse sva odšteli vsaka po 10 evrov.

Viroza je dosegla to noč svoj vrhunec. Takoj, ko sem se umirila in zadremala, sem začela kašljati, ki sem ga zaradi obzirnosti do drugih poskušala zadrževati, a sem si naredila medvedjo uslugo, kajti napadi kašlja so bili potem še silnejši, dajala me je tudi vročica. Sredi noči sem vstala in si pripravila napitek aspirina s C vitaminom. Šla sem ven, da bi se pošteno izkašljala, toda smola, vrata so se od znotraj normalno odpirala, od zunaj pa so se zaklenila. Ostala sem zunaj, še dobro, da sem bila dobro oblečena in zajela me je panika. Tako sem nekaj časa postopala po veliki terasi, občasno trkala, toda nihče me ni slišal. Obupala sem in se odpravila na sprehod. K sreči ni deževalo, tudi veter je ponehal. Bil je mirna in še kar topla noč, verjetnejše pa je, da me je kuhala vročina. Opazovala sem dolge sence, ki jih je metala luna na pot, iz daljave se je slišal tu pa tam pasji lajež in ko se mi je zazdelo, da sem se preveč oddaljila, mi je postalo neprijetno, zato sem se vrnila. Težko sem si predstavljala, da bi prebedela vso noč zunaj, upala sem na kakšno čudežno rešitev. Na terasi so bile lesene klopi in mize, vsaj to, lahko sedem, sem razmišljala, ko sem opazila, da se je na hodniku prižgala lučka. Vrata so imela stekelca, pokukala sem, zagledala zaspanega možakarja in hitro potrkala. Videla sem, da se je zdrznil, presenečeno je pogledal skozi steklo in še bolj ostrmel, ko me je zagledal, najbrž sem se mu zdela kot kakšna prikazen. Za sekundo sem pomislila, da mi ne bo odprl, potem pa je prijel za kljuko in bila sem rešena. Vesela sem mu hitela razlagati, kako sem se zaprla, on pa mi je samo prijazno prikimaval in zmedeno odšel na svoj pograd. 

Moje tavanje zunaj je trajalo dobro uro in prav toliko, še več, spanja sem zamudila. Še dolgo sem se obračala po jogiju, preden sem zaspala. Zdelo sem mi je, da sem ravno dobro zatisnila oči, ko me je za ramena stresala Darja in mi povedala, da dežuje in da morava prej vstati, kajti naslednja etapa do mesteca Fromista je dolga 25,5 km. V spalnici je bilo živahno, ljudje so odpirali in zapirali zadrge, brskali in zlagali opremo v nahrbtnike, se oblačili, sprva bolj zadržano, potem pa je nastala prava zmešnjava in zazdelo se mi je, da sem sredi tržnice. Jaz pa bi dala vse, vsaj za pol ure mirnega spanja. Seveda miru ni bilo, nič drugega mi ni preostalo, kot da sem se rahlo nejevoljno začela tudi sama odpravljati. Darja je pripravila instant kavo, potem sva se oblekli v nepremočljive hlače in jakno, zaščitili nahrbtnik, si nadeli kapo in še kapuco, ter na vse skupaj še lahko najlonsko turistično pelerino. Bili sva videti kot vesoljki. Zunaj je na gosto deževalo in kar nekaj minut je trajalo, preden sva se opogumili in odkorakali novim dogodivščinam naproti. Startali sva šele ob 7.45.

Kasneje sem razlagala Darji svoje občutke, ki sem jih imela ob prihodu v kočo, in prišli sva do ugotovitve, da me je hiša zaklenila ven, ker sem jo odklanjala. No, imeli sva vsaj razlog za smeh, kajti 3. dan hoje je bil vse prej kot sproščena, navdušujoča hoja v lepi  in mirni naravi.

Napoved nadaljevanja

Sledi potopis 3. dneva na poti na Caminu iz Castojeriza do mesta Fromista. Pot je dolga 25,5 km in se hitro povzpne iz 810 m na 900 m in nato spusti na 780 m, kjer na ravnini leži majhno mestece Fromista, ki pripada že pokrajini Palencia. Predstavlja tudi konec 6. faze Camina po »Codexu Calixtinus«, ki je bil napisan leta 1135.