14. januar ob 18:55 

“single’s meeting”… potuješ sam? … večer, v katerem spoznaš prijatelja … morda … povem jutri … hihihi … 

15. januar ob 07:24  

Casablanca, Tenerife, Rio de Janeiro, Montevideo, Buones Aires – free exursions (skupaj 15) za tiste, ki potujemo okoli sveta … yes 

*

15. januar ob 10:24  

Zarja Trkman se počuti prijetno na lokaciji Puerto de Santa Cruz de Tenerife-Puerto de Las Palmas de Gran Canaria. 

*

15.1.2019 8.48- 9.10 

Jutranja glasba, lepa, umirjena, žuborenje vode v whirpoolu, nikjer nikogar, vsi so še na zajtrku. Jaz pa tu, v svojem kotičku. Placido Domingo s svojim perfektnim glasom. Kaj bi si lahko želela lepšega.

Pristali smo pred sončnim vzhodom v Puerto Cruz de Tenerife. Spomini so privreli na dan, a sem jih zavestno odgnala. Rada bi opisala eno lepo srečanje, pravzaprav že dvakrat sva se srečala. Z drobnim, majhnim moškim z Dawnovim sindromom. Pristopil je k meni, se nasmejal, kot se zanjo taki, kot je on. Prisrčno, neprisiljeno, naravno. Dala sva si roki, najverjetneje je povedal svoje ime. Vrnila sem mu nasmešek, ga pogledala v oči. Tako lepo je škilil, da mi je postalo še bolj prijetno. Nisem vedela, ali me gleda ali pač ne. Kasneje sem spoznala, da me vedno pogleda, a na svoj način. Zdaj vem, ko najbolj škili, me najbolj gleda.

Junior začne s svojo jutranjo gimnastiko, midva z Dawnčkom mu slediva,  kolikor lahko. Njemu ne uspeva najbolj, še zlasti pri vajah, kjer je potrebno ravnotežje. Meni še manj.

Zabavava se v svoji drugačnosti, imava čudovito komunikacijo, brez besed, le s palcema navzgor. Všeč mi je in jaz njemu. Droben, a tako prisrčen, da je kaj. Na koncu pristopi k meni, objameva se, podržim ga v objemu dalj časa. Srečna sva, vsak na svoj način. Posloviva se.

In zopet on. Včeraj na gimnastiki, pristopi k Junirju in ga iskreno objame. Junior mu objem vrne.

Vse najboljše, trener, mu rečem in stisnem pockett Coffe v njegovo dlan. Objameva se in ostaneva tako nekaj sekund.

Potem jutranje razgibavanje, v parih. Dawnovčku Junior dodeli nekega Japonca, ki se ne posmeje niti za sekundo. Dela z Dawnčkom v paru, a se kasneje odmakne od njega, ker pač ON ne zmore vsega. Tudi prav, se posmeje ON.

Junior pa se mi zopet posveti, kaževa vaje v paru, stisk roke, objem pred kakšnimi stotimi vadečih.

Lepo mi je, lepo, da imam tako ljubeče osebe okoli sebe, Dawnčka s svojimi škilavimi očmi, odprtim srcem, Juniorja, Brazilca, ki je praznoval tu na ladji, ne vem, kateri RD, ker je skrivnost, mi je namignil.

Tu je kar nekaj ljudi, ki so mi zlezli pod kožo, Jona, moja filipinska hči. Dobila sem še drugo hčer, Londončanko Jessico, 27 letno Angležinjo, ki se je meni nič tebi nič proglasila za mojo hčer.

Tu je še Shane, mladi Indijec, Indonezijec z Balija, moj natakar Made, tu sta Haidi in Arthuro, Švicarja, s katerima si delim mizo pri večerji, Ursula in njen mož, Švicarja, ki sta me učila Yatzi, igro s kockami. Tu je Thomas, Šved, ki vedno priskoči na pomoč, če jo rabim.

Lepo je občutiti ljubezen, tisto pristno, brezpogojno, če lahko tako rečem. Popolni tujci, ki postanejo prijatelji. Sorodne duše, ki nas povezuje ljubezen. Čustvo, ki je večno, ki obeta, da bo človeštvo vendarle šlo v smeri razvoja zavesti. Ne re-volucija, e-volucija zavesti je tista, ki pelje v smiselno smer.

*

15. januar ob 13:10

napovednik Spletnega čas-opisa, katerega sodelavka sem že skoraj tri leta, o mojih dnevniških zapisih na velikem, življenjskem popotovanju okoli sveta … hvaležna

Potovanje okoli sveta – Spletni čas

*

15. januar ob 21:22

po desetih dneh “garanja” se bodo prilegle petdnevne “počitnice” … vamos a Brazilija … I’m a little bit tired, but happy … 2200 m 

*