Dragi moji! 

Ja, ja in še enkrat ja. Sem fiktivna oseba, fiktivna Viktorija, ki se pojavlja tu pa tam na tem blogu in trosi bedastoče, ki jim komajda verjamem tudi jaz sama. Le kako, da me je življenje pripeljalo do sem? Sklenila sem, da bom vse, kar se mi je dogajalo prejšnji trenutek in kaj zdajšnji trenutek zanikala. Zanikala bom sebe, zanikala bom karanteno in zanikala bom vse besede, ki sem jih v navalu veselja, navdušenja, jeze, žalosti, izrekla. Zanikala bom tudi lastna dejanja. Igrala se bom, da se mi tozadevne zadeve ne tičejo in so izven mene. 

Kajti … v času, ko to pišem, na delovni dan, so se mi dogodile protislovne reči. Pozno popoldan sem z balkona slišala vrišč in vesel direndaj na igrišču, ki pritiče samo razigranim otrokom. Videti je bil popolnoma navaden dan, bolj živahen kot ne, skratka nič kaj karantenski. In ko se je znočilo, sem si rekla, da bi bilo fajn, če bi si tudi sama ogrela otrdele kolke in stopala. Na hodniku sem si obula delovne teniske in delovno bundo, kapuco sem si poveznila globoko na obraz, da sem bila videti vsaj na 2 km kot nekakšen huligan in seveda jaz ne bi bila Viktorija, če ne bi vsaj nekaj pozabila. Ko sem veselo skakljala in odskakljala že polovico stopnic, sem zgroženo ugotovila, da sem si pozabila natakniti masko. Še dobro, da nisem srečala kakšnega soseda, gotovo bi me pogledal s karajočim pogledom. Ajde, curik nazaj! Po masko! Nataknem si jo in glej, glej, očala so se mi zarosila, da sem si jih morala sneti. Tako zakamuflirano bi me bili veseli tudi na zadnji demonstraciji v Ljubljani, sem pomislila. Somrak, ki se je spuščal na mesto, je naredil svoje in nekakšen adrenalin je stekel po mojih žilah.

Našo mestno občino obkrožiš v uri in pol, če zelo počasi hodiš in če vmes poduhaš kakšno cvetlico, ki še vztraja v tem jesenskem času. Ali pa, če naskrivaj pogleduješ v razsvetljena okna in ugibaš, kaj neki ljudje počnejo ob tej uri, v tem času, ki mu nihče ne verjame, da zares je. Pa je! Tu in zdaj! Občutim ga z vsako poro, ki jo imam na koži.
Ko sem takole špancirala po ozkih ulicah našega malega mesta, bila je že trda tema in ko je živ žav popoldanskih otrok že zdavnaj izzvenel, se je med ulice naselila tišina in tesnobna praznina. Nikjer nobene žive duše, še mačke so se nekam potuhnile. Tišina vsepovsod, taka, kot je tišina v cerkvah, ko ni maše. Bilo mi je neprijetno, zato sem sklenila, da poiščem kakšen bolj obljuden kraj. A kje ga najti? Ura ni bila niti še 18.00, mesto pa kot mesto duhov. 
Hvalabogu, kdor išče, ta najde. Na sprehajalni poti ob morju sem opazila več manjših skupin ljudi, ki so postopali s papirnimi kozarci v rokah in se pogovarjali med seboj. Toplo me je pogrelo okoli srca, vendar ker spadam v rizično skupino 60+, sem takoj spremenila smer hoje in spet zavila v eno izmed samotnih ulic, še prej pa preverila, ali mi morda ni maska padla z nosu, in seveda mi je in seveda sem si jo naravnala, kot je prav in seveda so se mi ponovno orosila očala in seveda, glej ga šmenta, prav v tistem trenutku je nekdo odprl velika portonska vrata in pred mojimi nogami sem začutila majhno ščene, ki me je pridno ovohavalo. “Fuj,” sem zaslišala ostri glas. 

“Fuj?” sem se stresla. A zdaj sem še fuj? sem poparjeno pomislila. Ali zdaj ni dovolj, da sem pristala na fiktivnost, še fuj sem! Snela sem očala in pred seboj sem zagledala mlajšega moškega, ki je zategnil vrvico malemu psu. Mulc me niti pogledal ni in pes je takoj izgubil zanimanje zame, kajti onadva sta šla na večerni sprehod. Niti z repom mi kuža ni pomahal v pozdrav.

Sklenila sem, da je najbolje, da grem domov. Pospešila sem korak, dovolj je bilo stopicanja po mestu, tudi adrenalin v žilah je že zdavnaj popustil. Vso pot nisem srečala nikogar. Še dobro, da imamo v bloku, pri vhodu razkužilo. Fenomenalna poteza vlade, kajne?! Nisem štedila z njim, kar 2x sem pritisnila na dozirnik in si skrbno razkužila roke, tako kot kažejo po televiziji. Doma sem šla naravnost v kopalnico in se stuširala.

Nočem bit fiktivna in nočem bit fuj. Želim bit fajn, evo, to bi bila prava beseda na f. Morda fascinantna? 

Vaša,