potovanje okoli sveta
*
Zarja Trkman se počuti optimistično z osebo Ashraf Kochi in drugimi (5) na lokaciji Bolnišnica Šempeter Pri Gorici.
1 h · Sempeter Pri Gorici ·
KATARZA 2
Po polnočni katarzi na oddelku travmatologije SBFD Šempeter pri Gorici mi je odleglo. Spustila sem se na nizek nivo, na nivo tistega, ki je povzročil moj izbruh. Podobno se je zgodilo pred skorajda tremi leti, ko sem se borila za moža in sem doživela katarzo ena.
In zdaj olajšanje. Ko sem zavpila, ko sem, nemočna, neslišana, nespoštovana, povedala, kar jim gre, napisala odprto pismo vodstvu bolnice, po pogovoru z Melito in zlasti Mojko, ki mi je, ko mi je bilo najhujše, napisala par besed. Začutila je mojo stisko in mi pisala. Hvaležna obema.
Torej katarzi sledi olajšanje. Usedem se za tipkovnico in napišem pismo. Umirjena sem, tako zveni tudi pismo. Nobenega kazanja s prstom, nobenih imen, nobenega obrekovanja. Ni vredno, da dajem energijo človeku, ki me ne spoštuje. Ne zasluži si je, moje dragocene energije, ker jo rabim zase, za celjenje svoje ključnice. In to je edino, kar šteje. Fuck off …
Sledi zanimiva noč z mojo 97- letno cimro Ano iz Kanala, ki se je pravkar vrnila v sobo. Sama se hrani, oblači, gre na stranišče …skratka čila skorajda stoletnica. Ki pa si je spomin poslabšal po lanskem padcu, ki ga je utrpela lani in si zlomila kolk.
Smejali sva se do solz. Ne ve, kje se zbudi, misli da doma in kliče nečakinjo. Jaz povem, da sva v bolnici.
»Ma sem res kaštron, ma kašna mona sem,« pravi Ana in se smejiva, kot pečeni mački. To se tekom noči ponovi kar nekajkrat. »Ma sploh ne vem, zakaj sem ustala, se preoblekla, ma kšna mona sm…ma sem rjes zmjšana ali pa mi gre že na otročje…
Smeh do solz. Pejva spat, da nas kam ne popeljejo, tja na Grič, v umobolnico. In že spet spi. Kar nekajkrat se ponovi podobna scena.
Hahaha, kakšno olajšanje po čiščenju duše. Olajšanje ob spoznanju, da se nasmejiva sami sebi. Svoji neumnosti.
Torej nič ni zaman. In ni mi žal, da je do neljubega dogodka prišlo. Ker je bilo nujno, ker je dovolj moje borbe z mlini na veter.
Ker nikoli več ne prestopim vrata te bolnišnice. Ker si ne zasluži moje pozornosti, moje energije.
Nikoli ne reci nikoli!
Še bom šla, koga obiskat, a na zdravljenje nikoli več.
Pa brez zamere. Povedala sem svoje! Na sicer čuden način, ki ni moj način, pa vendarle. Kateremu je sledilo ODPRTO PISMO. Umirjeno, brez grobih besed, nežno. A vendarle!
Hauk, govoril-a sem!
Ne morem več … te naše bolnice imam poln (BFD, Šempeter) kufer, da ne rečem kaj gršega … jutri grem domov… sledi odprto pismo.
Zarja Trkman se počuti žalostno z osebo Ashraf Kochi in drugimi (5) na lokaciji Bolnišnica Šempeter Pri Gorici.
6 h · Sempeter Pri Gorici ·
Odprto pismo vodstvu Bolnišnice Franca Derganca Šempeter pri Gorici
Pišem vam izključno zaradi tega, da boste kaj naredili v zvezi s tem, kar se dogaja znotraj vaše ustanove.
Že dvajset let, morda še kakšno leto več, se borim z mlini na veter, z vašimi arogantnimi uslužbenci. Do sedaj sem bila tiho, takrat sem se borila za sestro, za mamo, za moža. Tokrat pa se zase in za pacientove pravice.
Ne bi posploševala, večina osebja je krasna, so pa znotraj taki ljudje, ki jim ne bi pripisala pravice, da prestopijo prag vaše ustanove. Ker vanjo preprosto ne sodijo. So arogantni, zamerljivi, svoje frustracije stresajo nad pacienti. In le eno gnilo jabolko med zdravimi povzroči gnitje ostalih.
Pred dvema tednoma sem si zlomila ključnico v Muscatu, Oman, Arabski emirati. Odležala sem 13 dni v tamkajšnji bolnici KIMS Oman (Kerala Institut of Medicine scientist. Vrhunska bolnica, osebje prijazno, od sobarice, do tehničnega osebja, da o medicinskem osebju niti ne govorim. Vedno na razpolago pacientov. Ponoči in podnevi.)
Lahko bi se zgledovali po boljših o sebi, ne pa, da stihijsko peljete barko (naše zdravstvo, vašo bolnico) v poton, na dno oceana. Kamor najverjetneje tudi sodi.
Včasih je treba stavbo podreti in začeti znova. Na slabih temeljih ne stoji, se prej ali slej zruši, pogrezne sama vase.
Naj nadaljujem. Vrnila sem se v domačo bolnico z vrhunskim zdravniškim spremstvom, z vrhunsko poskrbljeno akcijo s strani Adriatic Asistenca (beri: spremljal me je odličen zdravnik dr. Slobodan Macura) v Bolnišnico Franca Derganca Šempeter pri Gorici.
Upam, da ne pridem sem nikoli več. Ker se ne mislim spuščati na tako nizek nivo. A sem se morala, žal, da sem bila sploh slišana.
Ker težko govorim, velikokrat nisem razumljena, nisem sploh slišana. Zato sem prisiljena dvigniti glas. In mi ni žal, moja vest je čista. Je pa očitno glas vpijočega v puščavi.
Ker se borim zase, za svoje zdravje, za pacientove pravice, ki si zaslužimo spoštovanje in razumevanje medicinskega osebja, ki je pod Hipokratovo zaprisego.
Služiti pacientu, mu pomagati, ga razumeti in predvsem spoštovati. Slednjega si zasluži vsak.
Hvala, če bom slišana.
S spoštovanjem in razumevanjem, Zarja Trkman
P.s.: V tej bolnišnici so umrli štirje moji najbližji, tata, mama, sestra in mož pred tremi leti, ki je ležal tri mesece na tem oddelku kot jaz zdaj … sama pa ne mislim tu umreti, izbrala si bom boljše mesto …
*
Zarja Trkman